Mark Zuckerberg je osnoval novodobno čudo, mogoče je ob poplavi novih spletnih platform to že skoraj starodobno, ampak temeljno. Kot predstavnica mlajših generacij bi morala vsepovprek hvaliti ta socialni stroj, vendar niti ena stvar v življenju ni povsem črno-bela. Izumitelj dinamita ni razmišljal, da se bo njegov umotvor razvil v eno najhujših orožij. Zagovorniki prohibicije v 20-ih letih prejšnjega stoletja niso računali na porast gangsterskih strelskih obračunov. Kamorkoli se ljudje obrnemo, rešimo en problem in ustvarimo tri nove.
Zakaj zdaj napletam o tem? Včeraj so se mi zazdela socialna omrežja, ki nudijo toliko svobode, kot zanka, ki te dejansko omreži, koga celo zaduši. Seveda ob uporabi teh sodobnih pripomočkov ne čutijo vsi enako, nekateri s(m)o pač bolj dovzetni. Razne tesnobe nas hitreje zamajejo, čeprav si tega morda dolgo ne priznamo. Govorim zase.
Ne predstavljam si izolacije brez telefona ali interneta, kljub temu pa se tovrstna prednost hitro spremeni v "Pujevo zakrito past za Slovona". Super je poklepetati s prijatelji, se videti preko videoklica in zbirati ideje za "oh-so-healthy-breakfast", katerih mrgoli na story-jih "Insta(nt)grama". Ampak ravno ta "instant" del me tako žuli. Sama vem, da večkrat pozabim preprosto uživati v trenutku, ker razmišljam, da bi bilo tale utrinek iz mojega vsakdana zanimivo dokumentirati in objaviti. Mine 10 minut, tvoj poizkus zdravega zajtrka pa še vedno ne izgleda nič posebnega. Po 35 različnih kotih fotografiranja končno obupaš in se zadovoljiš s fotko, ki deluje še najbolj spontano (kakor da nisi porabil pol ure svojega življenja za ta "shot"). Vmes je zajtrk že mrzel.
Da ne začnem o praznem "Inbox-u". V redu, pravi prijatelji so vedno tam zate, čez dan si z njimi izmenjuješ "gif-e" o Trumpovi ideji razkuževanja in podobno, ampak na koncu dneva točno veš, čigavo ime iščeš v sledilniku ogledov story-ja (mogoče bi poslovenila: sledilnik ogledov tvoje zgodbe, ker to tudi res je - blindirana pripovedka, sestavljena iz vrhuncev življenja navadnega smrtnika). In ko dnevi tečejo, tvoj princ na belem konju pa se je očitno zataknil nekje med testiranjem za COVID-19 in zaprto občinsko mejo, ti počasi prekipi. Sicer si dopoveduješ, da si samostojno, neodvisno bitje (nalašč ne napišem ženska, ker DDDD diskriminacija haha) in se raje spraviš na svojo podlogo za jogo odganjat negativne misli. Vizualizacija in vse psihološke mantre do preizkušenega preklinjanja. Na samem koncu ti v glavo šine nepredstavljiva ideja. "Ja, n'č, zbrisala bom vsa socialna omrežja s fona in kot zrel odrasel dogajanje prečekirala samo še pred popoldanskim počitkom!" Naravnost briljantno!
Zdržiš par dni, potem pa ugotoviš, da si v vsem tem mehanizmu že veliko preveč ukleščen in se vrneš na stara pota. Stara navada - železna srajca.
Comentários