Nekaj noči nazaj sem sanjala o prihodnosti, o tem, kaj bi lahko bilo, če ... Spremljala sem svoja dvajseta, ki pa nikakor niso bila taka, kot si jih želim. Moje noge so izgubile moč. Najprej bergle, na koncu sem pristala na vozičku. Sanje so bile tako resnične, saj veste, kako je to. Postalo me je grozno strah, pa ne zaradi same hromosti, bolj zaradi sprijaznjenja, ki me je prevevalo. Želela sem se samo zbuditi in pozabiti. Zadnji kader sanj, katerega se še spomnim, je potekal na piranski Punti. Obkrožena sem bila z družino. Teta in starejši bratranec sta se na pomolu mirno nastavljala soncu, stric mi je nekaj pripovedoval, starša sta parkirala kombi, s katerim sta me pripeljala, na nasprotnem koncu, ob skalah, pa je sedel še nekdo na invalidskem vozičku. Moj mlajši bratranec.
Bilo je več, kot sem v eni noči lahko prenesla. Naslednjo noč je bila podzavest z mano bolj milostna. Spet sem sanjala mlajšega bratranca, tokrat je po dolgem času znova v roke vzel Rubikovo kocko in jo brzinsko rešil. Posmehnil se mi je, ponosen, da še vedno obvlada. Nasmehnila sem se mu nazaj.
Osebno ne verjamem, da sanje pomenijo kaj več od tega, da gre pač za miks vsega, kar se nam čez dan dogaja in nam hodi po glavi, vse to pa nam možgani lično zapakirajo v nerazumljiv snutek. Vseeno pa se mi je zdelo zanimivo, da sem dvakrat zaporedoma sanjala o družini, o bratrancih, glede na to, da moje sanje pogosto vključujejo le beg pred neznanim napadalcem po garažni hiši. Sprememba je bila preveč očitna. Kaj je s to hromostjo? Zakaj je povezana z družino, še posebej s tistimi člani družine, od katerih sem se nekoliko odtujila? Me to hromi - me hromi nepovezanost v času, ko povezanost najbolj potrebujem?
Mogoče. Sama sebe spominjam na Levitana, ki je v arestu sanjaril o svetu za zidovi, ko pa je tja končno prišel, se mu resničnost ni zdela realna. Resničnost so zamenjale fantazije. Tudi v teh zahtevnih časih se večina srečuje s podobnim fenomenom. Sanjarimo o življenju, zares živimo pa ne. Hranimo se s predstavami, izvedbo pa prelagamo na ugodnejše čase.
Je preveč optimistično razmišljati, da bi spremenili nekaj, kar ni vezano na korono? Recimo - vsem nam je jasno, da takojšnje zadovoljitve ob nakupu novih hlač trenutno ne moremo začutiti (seveda lahko naročimo prek spleta vse in še več, ampak to ni isto, shopaholiki veste, o čem govorim), ne moremo iti na kavo s kolegico, s svojim partnerjem ne moremo v kino, ampak morda lahko ta čas samodistanciranja tudi koristno uporabimo. Prepričana sem, da ima vsak v življenju nekoga ali celo več ljudi, s katerimi si je bil nekoč blizu, pa je kasneje, zaradi kakršnegakoli razloga že, z njimi izgubil stik. Prijatelji, ki so se odselili, kolegi, s katerimi smo se sprli, družinski člani, na katere smo še vedno potihem jezni in jim nismo povsem odpustili ... lahko bi naštevala naprej. V kratkem, naš nekdanji podporni sistem.
Od nekaterih smo se morali umakniti, nekatere zveze so v pravem pomenu besede toksične, človeku ne preostane drugega, kot da gre svojo pot. Najbrž za kakšnega od teh nekdanjih odnosov sploh nismo prepričani, ali je vanj vredno vlagati in se ga truditi obnoviti. In tu pride v poštev korona! Distančni podporni sistem je tisto, kar lahko dograjujemo in izpopolnjujemo. Poleg tega, da smo sami s sabo, da se vlečemo iz jame obupa po svojih najboljših močeh, poskusimo v to vpeti še koga drugega. Večkrat pomislimo na prijatelje, ki nam veliko pomenijo, spomnimo se, kaj se jim dogaja v vsakdanu, napišimo jim kakšno sporočilo, pokličimo jih. To je "no-brainer". Kaj pa ostali? Kaj pa tisti, na katere se spomnimo in nas kar malo zaboli? Tisti, ki jim nismo povsem odpustili?
Lahko poskusimo znova. Če sogovorniku ne bo do "sprave" z nami, bomo to vsaj jasno in hitro izvedeli. Če v času popolnega zaprtja, dnevnega čakanja, nima časa, da bi nam odpisal in nam namenil minutko svojega časa, smo se v preteklosti verjetno prav odločili in svojemu duševnemu zdravju naredili veliko uslugo. Vendar nikoli ne vemo, ljudje nas lahko pozitivno presenetijo. Naj nas, "kar je pred nami, ne ohromi".
Comments