Zadnjič sem brskala po galeriji na svoji ultra pametni napravici in našla kup popotovalnih fotografij. Nekaj iz Grčije, malo iz Londona, pa Italije - skratka: "ni da ni". Eno še posebej simpatično fotko sem poslala svoji potovalni drugi polovici, da sva se lahko v luči nedavnih ukrepov smilili samim sebi. "Le kdaj, če kdaj, bova še lahko kam odjadrali?!" In v tem slogu naprej. Dejstvo je, da mi potovanja kar manjkajo, čeprav sem se jih v bolj zvrhani meri užila šele lani, prej sem bila bolj zapečkarska. Še vedno mi potepanja predstavljajo luksuz, ki si ga niti v normalnih razmerah ne more vsak privoščiti, zato nimam pravice, da vzdihujem nad pokopanimi sanjami in načrti. Pa vendar - a smo res tako omejeni?
Kot mnogi drugi sem na čakanju. Čučam doma in čakam, da se razmere umirijo ter se vrnem v svoje delovno okolje. Čakam, da bom s sodelavkami spet napadla veliko čokolado z lešniki in izvedela vse o njihovih hišnih ljubljenčkih (takih in drugačnih). Ampak človek vendar ne more čakati križem rok. No, enim to uspeva, a so več kot očitno zvezani na drugačni valovni dolžini kot jaz. Zato sem si pred dnevi rekla: "Veš, kaj, Manja! Spravi se v red in si napiši itinerarij." Sprašujete, zakaj za vraga potrebujem itinerar ... da se bom s čim manj koraki navigirala iz kuhinje v kopalnico ali kaj? Vas popolnoma razumem, če gledamo ozko in nekoliko pesimistično. Ne, nisem imela v mislih takega potepanja. Moje misli so visokoleteče, poslušajte tole.
Če bi izbirala destinacijo naslednjega nekoronskega potovanja, bi bila to Sicilija. Od vseh teorij zarote, ki krožijo po medmrežju, se mi je mafija očitno še bolj prikupila, kaj pa vem. Kakorkoli že, usedla sem se na trolo (takrat je vozila še po normalnem voznem redu) in na Gosposvetski izstopila kot zvedava turistka. V pritličju Mestne ljubljanske knjižnice sem odtavala med potopise in našla, kar sem iskala. Svojo letalsko karto. Strogo zaupno po Siciliji z Brankom. Ko sem prišla domov, smo že pristali v Sirakuzah.
Kdor bo na tem mestu oporekal, da branje potopisa pač ni pravo potovanje, naj ga pri priči ustavim. Branje širi obzorja, prav tako kot potovanje. Pika, konec, basta. Naj nadaljujem kot akviziterka Top Shop-a, "in to še ni vse" - branje potopisa popotnika utrudi še bolj kot dejansko cijazenje od znamenitosti do znamenitosti, ker mora stalno napenjati možgančke, da se ne izgubi v kakšnem stranskem odstavku. Pa še tole. Pomislite na to, kolikokrat imate možnost za popotnega tovariša dobiti ravno bistroumnega Gradišnika! Ko vas svetlobna hitrost, s katero se po sinapsah lovijo njegove ideje, popolnoma zafrustrira, ga preprosto odložite na postajališču, si privoščite "to go" in z izpraznjeno glavo nadaljujete. Po Zakavkazju, na Portugalskem, po Siciliji, na Irskem, po Srednjem svetu skupaj s hobiti ...
P. S. Ne pozabite maske!