dnevniški zapisi Provincialke v Žabariji
20. november 2020, Mojstrana
Svojo mini "Instantgram" skupnost sem predvčerajšnjim vprašala, kaj bi raje brali ("instant", ker dobim instant odgovore) - štorije iz domačih krajev ali prestolnice. Mnenja so se kresala, dokler nisem prišla do sklepa, da je prej omenjeno vprašanje povsem nesmiselno. Trenutno sem v Zgornjesavski dolini, dogajanje v Ljubljani pa spremljam samo prek novic in prijateljev, koliko ažurnega bi torej res lahko napisala o našem glavnem mestu, da mu ne bi naredila krivice ...
Drugi problem pa je v tem, da sem premalo organizirana pri zbiranju prebliskov in hipnih idej. Po Ljubljani sem hodila z blokcem v rokah in si zapisala vsako traparijo, ki mi je prišla na misel, ali vsako hipstersko domislico, pri kateri sem se vprašala, kdo je tu bolj nor, ko pa sem se za nekaj tednov "lockdown-a" vrnila domov, sem navado povsem opustila. Mislim, lepo vas prosim ... sprehajati se po Ljubljani z beležko v rokah ni nič nenavadnega, tukaj ne bi minilo pol ure, že bi me kakšen sosed prijavil, da se vtikam v stvari, ki se me ne tičejo.
V splošnem je to ena od stvari, ki sem jo začutila v trenutku vrnitve. Tovarišije ni sram, v veljavi je rek "sto ljudi, sto čudi" in tega se držijo vsi. Ob Ljubljanici vidiš vloggerke ali bloggerke ali whateverke, ki samozavestno pozirajo s svojim vozičkom in na dojenčka navlečejo čimveč ujemajočih modnih kosov, tako da s tamalo ali tamalim "mečata". Nalašč slovenim englizme. Tega v alpskih vasicah pač ne vidiš pogosto. Ne le, da je influencerska scena pretežno zgoščena v mestih, provincialci imamo premalo korajže, da bi se tako javno izpostavljali. Samo poglejte za primer Zelence.
Pred korono si tam našel malo morje družinic in še večje morje penzionistov. Gorenjska družinica se je sprehodila do vode, oča je rekel nekaj v tem smislu "mat'r je lepo", obrnili so se in šli na pir v Vopo. Pa še ta prizor ste videli samo, če je bila družinica manj konzervativna in še ne čisto sprta, drugače je verjetnost, da bi šli skupaj na izlet, majhna. Po drugi strani pa si na tem istem "Instagram spot-u" videl meščane, ki so izstopili iz svojega bmw x-a (ki je, mimogrede, "idealno vozilo za tiste, ki vozni užitek razumejo skladno z lastnimi potrebami in željami"; to omenjam, ker varčni Gorenjci pojma "lastne želje" sploh ne poznamo, dokler ta ni vezan na odšteti kupček denarja), ter se skoraj ob vsako koreninico ujeli in padli na fris, ker so hkrati primerjali filtre, ki bi jim najlepše zamaskirali ta isti fris do neprepoznavnosti.
Potem pride na vrsto dejanje samo. Mukotrpna dejavnost za vsakega fanta, moža, očeta, nič hudega slutečega moškega mimoidočega. Če dama ne dokumentira svojega obiska naravne znamenitosti, potem tam ni bila. Saj ne, da ji kolegice med odmorom za kavo ne bi verjele, nee, kje pa, samo poslušala je verjetno nobena ne bi. V kolikor bi pa izlet ovekovečila, ni vrag, da ne bi padel vsaj kakšen všeček in komentar v stilu "mili bože, kak sam lepa". Zato: ena noga pred drugo, trup rahlo vstran, da se kakšna kilica izgubi, zamaknjen pogled v daljavo iiiiiiiin ... ponovi vajo vsaj tridesetkrat. "Pa naj bo taka, a veš, ljubi, taka spontanka, da se ne vidi, da poziram, a bo šlo?"
Mogoče sem samo jaz tako zadržana, pa to niti nima veze z Gorenjko v meni, ampak če se s kolegicami že fotkamo (kar definitivno se, kako pa mislite, da bi poznala detajle tega mukotrpnega procesa, če ne iz lastnih izkušenj in grdih pogledov starih mam, ki jim zastiraš pogled na lepote narave s svojimi spetimi lasmi, ki slučajno "vihrajo v vetru"), to naredimo čimbolj neopazno. Tako neopazno, da nas ponavadi na končni fotografiji sploh ni. Če ni nekaj najhujšega, izbirati med osebnim dostojanstvom in noro dobro fotko! "Ej, kam greš zej? Dej sam, da še ene parkrat fotkam, dej mau zapoziri no, kle zgleaš kukr, da si vidla A. (bivš'ga ha ha)!" Ampak ne, raje izpadem reva ;)
Pa še tole za konec. Nekateri ste me spraševali, od kod mi ta "provincial'n folk" in "tovarišija". Prilagam link, pa poslušajte sami, se beremo!
Comments