Raje ne povem, kje je nastal ta zapis. Važno, da je končno tu ;)
Bom začela z očitnim. Blog se je preimenoval, ker gdč. Čepelnik ni več Čepelnik, ampak Vrečer. Celo gdč. je izgubila, revica. Še vedno pa je Provincialka, nadaljujemo v tem duhu. O svojem možu nisem kaj prida pisala, celo na Instagramu sem ga, odkar se poznava, bolj skrivala. Zdel se mi je realnejši in pomembnejši od vsega, kar se dogaja na medmrežju, zato ga nisem želela vpletati tja. Vseeno pa si zasluži prostor v tej objavi. Torej - mojemu koščku raja na zemlji je ime Marko. Priznam, hecno mi je pisati o njem, ker bo vse zelo skrbno prebral, trema pa to haha.
Trapasto na začetek:
- visok & suh ✅
- razume angleški humor ✅
- pusti, da mu ob večerih berem ✅
- on bere meni, ko se mi ne ljubi ✅
- rad raziskuje, sploh zapuščena zemljišča (beri neuspel trespassing na bežigrajskem stadionu)
- glava mu dela 100 km/h a. k. a. študent računalništva; tako hitro se Minesweeperja ne da igrati ✅
Seznam bi lahko potegnila v neskončnost. Križec dobi le pri kosmičih, ki so itak jabolko spora v vsaki inteligentni hiši. Kako za vraga lahko najprej v skledo nasuješ kosmiče in šele potem mleko?! S čokoladnimi kosmiči se ja baše, dokler mleka ne zmanjka, ne pa da te mleko omejuje. Ne vem, kako se v Celju učijo takih osnov.
Bistvo je nadvse preprosto. Ni bila ljubezen na prvi pogled, pogled v isto smer pa že. O svetu čutiva podobno, deliva si vrednote in ljubezen. Bolj razumevajoče in prilagodljive osebe ne bi mogla imeti ob sebi. Lubi, vem, da bereš, in vem, da veš - <3 te.
Ker se zavedam, da bi še en stavek v takem slogu pri mnogih sprožil prerani razvoj sladkorne bolezni, se bom raje posvetila drugi, bolj vsakdanje nevrotični temi. Naslavljam "morda najbolj prijaznega mobilnega operaterja" pod svobodnim slovenskim soncem.
Ok - normalna situacija "Bognedaj, da bi crknu televizor", pa še internet povrhu. Kot tehnološko pismena odrasla sva z Markom seveda izklopila in ponovno priklopila vsak kabel, 'prebekslala' vsako vezico, molila in podkupovala televizor, po treh urah prigovarjanja pa se končno obrnila na "morda najbolj prijazno" 24/7 podporo.
Podviga sem se lotila jaz. Pomemben podatek! Če bi se ga Marko, zgodba ne bi bila tako zamotana. Hudo navdušena sem nad neškodljivo igro menjavanja identitet. Ker sem bila prepričana, da je napaka nekje na modemu in se jo da odpraviti z enim samim nama neznanim pravilnim klikom, sem se na spletni podporni klepet prijavila kot Julija. Sogovornik Lenart mi ni bil v nobeno pomoč, saj je vztrajno ponavljal, da bo resetiranje težavo odpravilo. Zato sem se v naslednjem klepetu raje prelevila v upokojenca Marjana, ki z elektroniko res ni domač in bi se ga moral operater na drugi strani že zaradi tega dejstva usmiliti in mu po polžje razložiti, kako naj zagato reši. No, tetka Violeta me je gladko zignorirala, dokler nisem z gorenjsko trmo za sogovornika dobila ustrežljivega Amirja. Predlagal mi je, naj kliknem gumb, za katerega sem prvič slišala in sem potrebovala nekaj manevrskega prostora, da ugotovim, kaj mi je storiti. Upokojenec Marjan v meni je obljubil Amirju, da bo poklical vnukinjo na pomoč. Veleprijazni Amir se je v zameno ponudil, da preveri še stanje na centrali.
Ugotovili ste! Nič ni pomagalo, upokojenec Marjan, vnukinja, Julija in jaz pa smo bili že nevarno na koncu z živci. Spletno podporo sem v končnem vprašalniku ocenila z "morda res najbolj prijazno", a hkrati morda najmanj sposobno. Takoj pojasnim svojo strogost. Sita menjavanja osebnosti sem poklicala direktno v pisarno "morda najbolj prijaznega mobilnega operaterja". Gospod ali gospa, ne spomnim se več, mi je prisegel, da naslednji dan pošlje svojega tehnika, ki bo s čarobnim nasmehom v red spravil tako tv kot 'intronet'. Dvakrat me je vprašal, na katero telefonsko naj tehnik pokliče in obakrat sva se zmenila, naj pokliče na mojo = na številko, s katere kličem. Še en pomemben podatek, ki se je v vsej "morda najbolj prijaznosti" nekje izgubil.
Naslednjega jutra je moj telefonino z mojo številko ostal doma, ker je Marko potreboval mobilne podatke za spremljanje predavanj, jaz pa sem v službo odhitela z njegovim predpotopnim mobilcem (oprosti, Marko, res je čas, da ga zamenjaš, zadeva neverjetno šteka). In glej ga zlomka, med malico opazim, da me je okoli desetih klicala neznana številka. Naj se popravim, Markota je klicala neznana številka, torej gotovo ne more biti tehnik, moževa številka namreč nikoli in nikjer ni bila omenjena. Niti v pogodbi je ni, ker je le-ta vezana na najemodajalca. Po končani izmeni vseeno pokličem anonimno številko, ki me po sekundi zvonjenja obvesti, da so "tehniki za danes žal končali". Madona, Jezus in kamela, kot bi zaklela Lorelai Gilmore.
Kje so izbrskali Markovo telefonsko še danes ostaja zavito v meglo skrivnosti, tehnik s čarobno prijaznim nasmehom "morda najbolj prijaznega operaterja" pa se je prikazal šele v ponedeljek. Jap, cel vikend sem bila kaznovana z Markovo predpotopno mašino, on pa z mojim viškom mobilne tehnologije.
Zdaj vse deluje. Edino časovni zamik je šel v tri kamele.
._. P. S. Poročna slikica za tiste, ki zdržijo do konca ;)
