dnevniški zapisi Provincialke v Žabariji, 26. dec. 2020
When in Rome ... ta rek mi je šel po glavi, ko sem se približala napravi za izposojo ljubljanskega BicikLJa. Ideja se mi je zdela naravnost imenitna - sposoditi si kolo, odfurati par kilometrov do drugega konca mesta in ga prepustiti v roke nekomu drugemu brez izpita ali navdušenja nad vožnjo jeklenih konjičkov. Ampak stvar se je morala malo zaplesti, drugače bi bilo življenje preveč enolično.
Ko sem bila nazadnje v slovenski prestolnici, je bilo fletno poletno in sem okrog skakala v "leatherci". Urbana je še vedno čakala v desnem sprednjem žepu v predsobi. Decembra se pa pač ne spodobi hoditi sem in tja v usnjeni jaknici, zato sem se zavila v bundo, v kateri pa Urbane žal ni bilo. Tako sem vsa razočarana nad svojim spominom ubrala najbližjo pot do Drame in tam kupila novo Urbano. Če nova kartica ne bi stala samo 2 evra, bi mi bilo škoda denarja in bi do Šiške odpešačila.
Z novo Urbano sem poskusila še enkrat. Na samem začetku se je BicikeLJ sistem odločil, da se s Provincialko nekoliko poigra. Verjetno imajo te velepametne mašine vgrajen senzor, ki prečita, iz katere regije izvorno prihajaš. Ljubljančana še spustijo skozi, Gorenjka je pa le preveč idealna priložnost za zabavo, da bi jo izpustile iz rok. Torej, mašina pred mano je zahtevala, da se vpišem z elektronskim naslovom in identificiram s šestmestno PIN številko, ki naj bi si jo že prej izbrala. Seveda si je nisem, tako da je sledilo 15-minutno ovinkarjenje po BicikeLJ spletni strani. Opremljena s PIN kodo sem poizkusila znova. In znova. In znova.
Mašina me nikakor ni želela identificirati. Mimogrede sem še ugotovila, da si z Urbano in dobroimetjem na njej pri BicikLJu ne morem kaj prida pomagati (morda funkcionira tudi na ta princip, vendar mi je sveta skrivnost ostala neznana). Ponovno sem posurfala na BicikeLJ spletno stran in izvedela kjučno informacijo, ki se mi je že ves dopoldan vztrajno izmikala. Za uporabo BicikLJa potrebuješ tedensko ali letno naročnino. Ker letna stane 3 evre, tedenska pa 1, je Gorenjec v meni izbral letno, ker se "valda" bolj splača. Transakcija je uspela, izposoditi si pa BicikLja še vedno nisem mogla.
Kaj zdaj? Na mobilni banki transakcija sploh ni bila zabeležena, torej nisem imela pojma, kam, če sploh kam, je s kartice šlo tistih par evrov. Očitno nikamor. Ok, pa poskusimo s tedensko naročnino. Kaj več kot teden dni itak ne bom rabila BicikLJa, ker kmalu v Ljubljano pride moj ljubi kolešček. Tedenska je začuda uspela, verjetno ravno zato, da sem se lahko udarjala po glavi zaradi te nesorazmerne porabe dnevnega budgeta.
In potem pride zabavni del. Tehnični del izposoje BicikLJa. Kako za vraga naj si izposodim tega vraga? Vsega sem imela "pohn kufr" in sem zares (ja, čisto zares) s Trnovega šla peš do Aleje. Preživela. Nabita meča in te reči.
Po oddelanem fotošutu "jovo na novo". Vsa optimistična sem si rekla, da si naložim še BicikeLJ aplikacijo, če se mi bo slučajno tam kaj posvetilo. In res - izi pizi lemon squeezi. Odkleneš kolo, podrsaš v levo/desno ali kamorkoli že, pritisneš na zeleno tipko in zajahaš svoj BicikeLJ. In! Zelo pomemben podatek! Ne skačeš čez robnike! Tudi če je robnik komaj podoben robniku. Tudi če je le manjša grbina. NE SKAČEŠ! Če ti fizika ne gre (ali si jo prešprical zaradi drugih pomembnejših zadev), ne skačeš. Če pa že skačeš, se pripravi na padec. Ker tako težkega bicikla pa še ne.
V glavnem - po padcu dobrodošlice sem (ne)varno in (ne)srečno prispela v domači konec Ljubljane. Ne vem, če sem se kdaj v življenju počutila tako ogroženo. Čeprav čisto iskreno ... verjetno so bili bolj ogroženi ostali udeleženci v prometu, mimo katerih sem BicikLjirala. Pa srečno na poti!