Dragi bralci,
za dober mesec sem poniknila in se do konca naužila sončnih žarkov, zato da lahko zdaj svetim naprej (hec, da ne bo kdo resno vzel - na peroksidno blond zagotovo ne pristanem).
Menda naj bi bile počitnice med srednjo šolo in fakulteto najdaljše, ampak v mojem primeru me najdaljše šele čakajo. Po vsej verjetnosti naslednjo pomlad in sledeče poletje. Tisti, ki že dlje spremljate moj blog in mi po možnosti tudi sledite na socialnih omrežjih (to je bil zdaj tak posreden namig, da kliknete "Follow" ;), veste, da sanjam o učiteljskem poklicu. Ker pa sanje še zdaleč niso začrtani cilji, sem sklenila to popraviti. Lepo počasi. Oktobra se vrnem v šolske klopi, ne na faks, kot bi se od mene pričakovalo, temveč v gimnazijo, kjer bom opravljala maturitetni tečaj. Človek mora pač vse "sprobati", mislim - gimnazijka pa res še nisem bila. Po (držite pesti) uspešno izpeljani splošni maturi pa končno tja, kamor bi sodila že sedaj ... na preljubi Filofaks. Slovenistika, hir aj kom!
Da ne bo preveč nakladanja o mojem življenju, mnogi berete iz veliko bolj racionalnih razlogov, kot zgolj zato, da "pofirbcate", kaj počnem, bom načela še eno aktualno. Vavčer sem sicer pustila v kraški vasici, a me to ni ustavilo, da ne bi deset dni prebila še na Obali. Tri babe v čolnu, da o psu sploh ne govorimo. V bistvu sva oba psa s sestrično pustili doma, sliši se pa le bolje. Tistih 45 kilometrov (ali koliko jih je že?!) slovenske obale sva z Nino pretaknili podolgem in počez. Ni mi tuja, vendar se mi je vseeno spet prikazala v drugačni luči, bolj sveža, bolj nostalgična. Že višje število domačih turistov je sprememba, ki se je hitro navadiš in jo vzljubiš. Kot da bi šla kompletna Slovenija skupaj na dopust. Nekaj simpatičnega je v tem. Počeli sva vse živo (in mrtvo, piranski britof bo že vedel, kaj mislim). Inkognito sva poležavali na imovini Palace Hotela ter prisluškovali pogovorom popolnih neznancev. Niti zamisliti si ne morete, koliko čenč se ujame na dvourni vožnji z ladjico. Ko sem razmišljala, o čem bi danes pravzaprav pisala (razmislek je trajal največ minuto, ker se javila nisem že tako dolgo, da je vtisov in doživetij enostavno preveč in jih je nemogoče strniti v smiseln sestavek), sem prišla na idejo, da objavim nekaj idej, kaj početi, kaj videti na naši Obali. Ker Obala je zakon, kajne?
Ležanje na plaži s čivavo na straži hitro postane monotono, sploh če ste bolj aktiven tip. Navkljub temu pa je to nujni "opravek" (when in Rome ...). Zato predlagam, da menjate prostorčke, kamor boste posadili svojo zadnjo plat. Recimo: eno dopoldne se kopate pred Hotelom Piran, mogoče celo srečate gospo Magdo (glej prejšnje objave!); drugi dan se sprehodite do Fiese ali se utaborite na skalah okoli Punte; potem vam ostane še prijeten senčni sprehod do Strunjana in pa seveda vrhunec, primeren za Instagram-ov story, Centralna portoroška plaža.
Če ostanem pri kopanju, a zapeljem na prehitevalni pas. Zakaj se zadovoljiti s povsem običajnim dnevnim kopanjem, ki ga spremlja vreščanje otrok in Magdino preklinjanje, če pa se v morje lahko potopiš tudi v mesečini? Po možnosti brez kopalk na sebi? Garantirano gre za doživetje, ki ga ne pozabiš. Sploh če na obali pozabiš kaj drugega ...
"Bolj' od bolj' je pa le bolj'", sva neko jutro rekli in zakorakali na Tartinijev trg. Kava, rogljiček, fancy kosmiči, jajca na oko, slanina ... kaj več bi si lahko še želeli? Morda večerja v soju sveč in dagnje na krožniku. Ni slabo.
Potem so tu še nepremišljene avanture, ki nikomur ne škodijo, so pa zabavne. Tu težko govorim konkretno, ker se okoliščine vsakega dopustnika razlikujejo, ampak ... če je apartma blizu izhoda na streho, se splača malo posedeti tam gor in gledati v nebo; če ima pokopališče nenaravno lep razgled na obzorje, pokojni tudi ne bodo zamerili, če za trenutek odložiš delo in se nasloniš na ograjo in tako dalje.
Res lahko rečem le "in tako dalje". Opcij je ogromno: brezplačna ladjica Piran-Ankaran/Valdoltra, "fotošut" ob avtu z rožami, plavanje popolnoma oblečen (slečeno varianto smo že omenili), jutranji ali večerni tek po promenadi, učenje srbohrvaščine in vsega vmes na Đurovi predstavi v Avditoriju ...
Po prebranem ste verjetno ugotovili, zakaj se nisem pogosto javljala. Preveč se je dogajalo. Vmes sem se še preselila. Čez slab mesec pa šola, ampak se moram vzeti v roke. Rednost je ključ.
Se beremo!
Ona
Comments