Slabo leto sva že v Šiški. Torej v mestu znotraj mesta. Šiškarji so pač Šiškarji, ne Ljubljančani. Ne bom lagala, da ljubim to avtonomno enoto. Veliko raje sem za pot do Prešerca porabila 10 kot pa 30 minut, ampak je pa stanovanje neprimerljivo spodobnejše. Problem nastane le na koncu delovnega dneva, ko se mi urbana džungla (beri: šiškarski beton) tako upre, da se po urici moledovanja zrineva na obvoznico in v koloni beživa v naravo.
Nazadnje, ko sva tako bežala proti Igu, si niti predstavljala nisva, da bova (oziroma bomo, v pripoved sodi tudi najina nevrotična čivava Pika) komaj našla pot nazaj do avta. Preden sva se dokončno odločila za gozdno učno pot Draga, je skoraj zmagal Koseški bajer, kar bi bila veliko varnejša ekspedicija. Kakorkoli, že začetek ni bil najbolj obetaven. Učna pot naj bi se pričela pred lovskim domom. Seveda lovskega doma nismo našli. Vsaj mislim, da tista lepo obnovljena hiša ni lovski dom, čeprav nikoli ne veš, kolikšen čut pripadnosti pripisati članom društva. Parkirali smo ob Draščici in se sprehodili do Velikega ribnika, kjer nas je pričakala orientacijska tabla. Krasen popoldanski sprehod. Trikilometrska krožna pot s pogledi na mlakuže in gozd. Čez dobro uro bomo že nazaj pri avtu. No ja.
Ob vsaki omembe vredni mlaki je stala tabla z informacijami, ki jih morajo otroci prepisati na učni list med vsakim naravoslovnim dnevom, torej sva hodila po pravi poti. Zgrešili smo edino smer pohoda, ker so se številke na tablah vztrajno nižale, namesto da bi bile vedno višje. Človeka tako nismo nobenega srečali, koga briga, v katero smer hodimo. To je bila naša prva večja napaka. Po dvajsetih minutah se je oznakam gozdne učne poti pridružil še smerokaz slovenske pisateljske poti. Ta kažipot nas je tudi utrdil v zmotnem prepričanju, da je varno nadaljevati pot, ki se je iz široke makadamske spremenila v ozko gozdno stezico. Morda bi nas stanovalci razvejane kmetije lahko pravočasno posvarili, a so nas na stezico pospremile samo kokoši in zdolgočasen maček. Pika ni bila vesela nobenega od njih.
Tri male pikice smo nadaljevale pohod po gozdni stezici, ki se je ožila in ožila, dokler ni izginila kot kafra. Zamenjalo jo je blato, resje, praprot in neke visoke rastline, ki so me spominjale na divje monstere. Ne rabim posebej opozarjati, da o flori nimam najmanjšega pojma. V prilagojenem gosjem redu (žena, ki na noben način ne prizna poraza; čivava, ki ženi ponižno sledi kamorkoli, tudi na stranišče, ter mož, ki je edini naglas izgovoril dvome o naši poti) smo se vzpenjali nekam v višave, na desni je žuborel potoček, na levi je bila neprehodna hosta, oznak že dolgo nismo videli, vedno večkrat sem posegala po navigaciji. Med hojo v enega teh spolzkih klancev je Marko zapazil stopinje. Če bi bile stopinje človeške, bi nadaljevali z več optimizma. Na floro se ne spoznam, se pa zato oba bolje spoznava na favno. Stopinje je v tem blatnem klancu lahko pustila samo divja svinja.
Če prej ni bilo, je zdaj tudi največjim naivnežem postalo jasno, da smo krepko 'zalutali'. Potrebovali smo alternativni načrt. Nekako smo se morali prebiti do civilizacije. Usmerili smo se še bolj proti desni (ne, ne bom opisovala s smermi neba, že levo in desno pogosto zamenjam) in na vrhu klanca zagledali najbolj nepredstavljivo reč. Tisto isto makadamsko cesto, po kateri smo hodili na začetku! Vsaj zdela se nam je ista. Bilo nam je še manj jasno, kje smo se od nje sploh ločili. Zmagoslavje ni trajala dolgo, saj nas je cesta pripeljala do Podgozda. Priložila bom zemljevid, da vam bo nelogičnost našega pohoda bolj logična. Proti parkirišču bi se morali usmeriti že veliko prej. Ves čas bi morali ostati pod gozdnim okriljem, niti Dobravice ne bi smeli videti. No, mi smo sprehod lepo podaljšali po "daljšnici" in vanj dodali še ogled Podgozda in zaselka Dobravica.
Naslednja težava (poleg občasnih izbuljenih pogledom domačinov) je bila pot v dolino. S čivavo si namreč ne upam hoditi po glavni cesti brez pločnika, ki je kot nalašč za zafrustrirane lastnike predelanih krip. Ostali so nam le težko prehodni travniki, ki pa so se zelo poredko združili s kakšno lokalno cestico. Pri dobraviški cerkvi sv. Gregorja smo se poigravali z idejo, da bi jo spet mahnili v gozd, a so nas blatne superge/tačke odvrnile od te nore ideje. Prej nisem omenila, ampak blato nama je curljalo iz superg, Pika je bila pa tako ali tako zaradi svoje višine (naj rečem nižine?) do polovice v dreku. Še dodatno nas je proti kapelici spodbudil zmeden deda, stanujoč ob cerkvi, ki mu očitno ni bilo najbolj pogodu, da se dva in polovička smukajo po svetih tleh.
Skoraj smo se že sprijaznili s tem, da bomo do avta prišli samo prek Iga in Kremenice (ponovno: glej karto!), ko nas je za omenjeno kapelico premamil dokaj urejen kolovoz. Mislim, če je traktor po tej stezi nekam prišel, ni vrag, da ne bomo tudi mi. In smo! Spustili smo se skozi gozd in pristali točno pred smerokazom slovenske pisateljske poti. Od same sreče sem zapozirala kar tam pred znakom. Na levi se je razprostiralo jezero Rakovnik, malo naprej na desni neka mini mlakuža, po par ovinkih pa smo končno uzrli svoj ljubi hyundai.
Sprehod je trajal dobre tri ure, zahteval pa intenzivno pranje superg, psa in pajkic. Zdaj malenkost bolje razumem izkušenega potopisca Gradišnika, ki se mu navkljub uporabi podrobnega itinerarija uspe na vsaki poti uspe izgubiti. Draga, res si nam draga! Pa srečno.