Malo kasneje kot prvotno obljubljeno, a končno tu (v mojem osebnem življenju se je dogajalo veliko zanimivih stvari, za katere sem si morala vzeti čas in posledično odložiti pisateljsko pero - o njih kdaj drugič). Tokrat bosta Anksa in Depra spregovorili o tem, kako prepoznati, da nekaj ni v redu, in si to priznati.
Ne vem, zakaj, ampak pri mnogih opažam miselnost, da bodo problemi izginili, če se jih bo dovolj dolgo ignoriralo. "Dokler si ne priznam, da ni vse ok, je vse ok." Te logike na srečo nikoli nisem docela razumela, ker se je pri nas doma o VSEM govorilo in pogovarjalo. Besedo vsem sem namenoma poudarila. Neopisljivo sem hvaležna za vzgojo, ki sem jo bila deležna, še posebej za to, da sem odraščala v okolju, kjer tabu teme niso obstajale. Da ne bom zajadrala preveč stran od teme. Dialog o duševnem zdravju je bil v našem domu nekaj vsakdanjega in želim si, da bi tako sproščenost/domačnost lahko občutil prav vsak, ko se sreča z duševnimi motnjami kakršnekoli vrste že.
Kot sem že omenila v prvem zapisu te serije, je moja družina genetsko bolj dovzetna za duševne "problemčke". Daljni in bližnji sorodniki so in še vedno trpijo za različnimi duševnimi boleznimi. Ne nameravam iti v detajle (GDPR haha), rečem pa lahko, da je moj vzor pri spoprijemanju z duševnimi težavami v prvi vrsti moja mami. Praktično od najstniških let se sooča z depresijo in nikdar ne obupa. Njena izkušnja in predvsem način, kako dojema in zna drugim predstaviti duševno zdravje, sta tista, ki me motivirata, da o tej temi odkrito pišem. Rada bi omenila samo nekaj misli, ki mi jih je skozi leta predala in so meni ter moji okolici neizmerno pomagale.
"Soočati se z duševno boleznijo ni nič posebnega." Ko trpimo (zaradi česarkoli že), se nam lahko zelo hitro zgodi, da izpred oči izgubimo širšo sliko in se začnemo preveč osredotočati nase. Premlevamo, zakaj se to dogaja ravno nam, počutimo se osamljene, razmišljamo, da tako hude situacije ne doživlja nihče drug, ampak vse to ne bi moglo biti dlje od resnice. Duševne bolezni so zelo razširjene. Milijoni so že šli skozi občutke, identične ali podobne našim, in so se iz njih izkopali. Tisoči to doživljajo prav zdaj, zato se vsake toliko ustavimo in pomislimo, da nismo sami. Če uspeva drugim, ni vrag, da ne bi tudi meni!
"Nič ni narobe, če nečesa ne moreš storiti, sploh pa to ne pomeni, da tega nikoli ne boš mogla storiti." Reči 'ne' je po mojem mnenju ena najbolj zagonetnih spretnosti, ki jih človek lahko osvoji. Sama sem mislila, da se moram na vsak način prisiliti k stvarem, ki bi jih "morala" narediti, tudi če niti slučajno nisem imela dovolj moči. Npr. proti koncu srednje šole se je moje duševno stanje tako poslabšalo, da kdaj nisem mogla vstati iz postelje oziroma so strahovi pred socialnimi interakcijami tako zrastli, da nisem bila sposobna pouka spremljati v živo. Bala sem si priznati, da normalnih dejavnosti v trenutnem zdravstvenem stanju pač ne morem opravljati. Če se umaknem (torej šolo delam od doma, hodim le na izpite in spraševanja), bi bil to zame popoln poraz. Tako sem razmišljala, dokler mi ni mami povedala nekaj v smislu zgornjega stavka. Priznati si omejitve ne pomeni obupati. Samo ko sem si priznala omejitve, se novonastalim okoliščinam prilagodila, sem lahko pričela napredovati. Ker šole nisem obiskovala v živo, sem se lahko v tistih mesecih popolnoma osredotočila na okrevanje. Če si omejitev ne bi priznala, bi šlo lahko samo še na slabše in vprašanje, kje bi bila danes.
"Z duševno boleznijo se naučiš živeti." Tega mi mami ni samo govorila, to mi je s svojim življenjem pokazala. Naučila se je obvladovati anksioznost, zmanjšati intenzivnost paničnih napadov, izkopati se iz depresije in ni se zadovoljila s tem. Dosegla je cilje, na katere v najhujših obdobjih niti pomisliti ni upala. Aktivno mi je kazala, kaj pomeni postopno izpostavljanje, kaj pomeni postaviti se po robu najhujšim strahovom. Verjamem, da sem tudi zaradi njenega zgleda prilezla iz najhujšega obdobja svojega življenja, se postavila na noge, našla službo, se preselila in osamosvojila.
"Zaradi duševne bolezni nisi nič manj vredna in nič bolj zahtevna." Na začetku moje skupne poti z Ankso in Depro sem imela to smolo, da sem bila (izvzemši familijo) obkrožena z ljudmi, ki so na duševno zdravje gledali zelo staromodno in ozko. Duševno (ne)zdravje zanje ni obstajalo. Zatisneš oči in vse slabe stvari čudežno izginejo. S takimi pa je težko sobivati. Imela sem fanta, ki je zvezo prekinil tako, da me je direktno vprašal, če se zavedam, da bi si lahko našel "zdravo" punco, s katero bi mu bilo lažje, ker z mano se pač ne da živeti. In vem, da to ni osamljen primer. Vem, da mnogi izgubijo "prijatelje", celo službo zaradi nerazumevanja, nestrpnosti, neizobraženosti na področju duševnega zdravja. Ampak to, da nekateri ljudje ne razumejo in ne želijo poskusiti razumeti, se ne želijo poučiti, ne pomeni, da se z nami ne da živeti (v bistvu pomeni, da jim že ne pomeniš dovolj, da bi se potrudili). Živeti s človekom, ki trpi za duševno motnjo, seveda ni vedno enostavno, a niti pod razno ni nemogoče. Vzponi in padci so enaki kot pri popolnoma "zdravih" posameznikih (zdrave dajem v narekovaje, ker takih po mojem itak ni haha).
Če povzamem: če opaziš, da tvoje počutje predolgo vztraja na točki, ki ti ni podobna; če opaziš vzporednice z depresivnim/anksioznim/kakšnim drugim stanjem (več o simptomih in učinkovanju depresije, anksioznosti in OCD v naslednjem zapisu), prosim, ne skleni, da si a) čudak ali b) da je to zanemarljivo in se bo popravilo samo od sebe. Lahko se res bo, ampak pogovor s strokovnjakom ali vsaj z osebo, kateri zaupaš, nikoli ne škodi. Če probleme ignoriraš, ne pomeni, da ne obstajajo. Problemi ti sledijo, dokler se z njimi ne začneš ukvarjati.
P. S. Poigravam se z idejo, da bi odprla zaprto FB skupino ali Discord channel, ki bi služila kot podporna in izobraževalna skupina tistim, ki jih teme, o katerih govorim, zanimajo. Če je to nekaj, kar bi podprl/-a, mi pusti kakšen komentar na ta zapis ali se mi javi na IG, kjer tudi najhitreje odpišem. Drugače pa stay tuned za naslednje zapise! Drži se ;)