Tako bi sodelavka opisala moje roke od komolca do rame. Nič kaj prijeten pogled, ki se ga na vroč poletni dan ne da skriti. Praktično edina vidna priča moje obsesivno-kompulzivne motnje (ang. OCD). Tako kot se depresija drugače izrazi pri vsakem človeku posebej, ima tudi OCD svojevrstne značilnosti pri vsakem "pacientu". Da ne bo pomote, ne norčujem se iz duševnih bolezni, ampak samo sebe večkrat ljubkovalno okličem za "pacienta" - bolezen je pač bolezen.
V prejšnjih objavah sem omenila, da že dolgo jemljem antidepresive, a se te teme nisem pretirano dotaknila. Tokrat moram povedati malo več. Meni predpisana zdravila so namenjena ljudem, ki se borijo z depresijo, katero spremljajo obsesivne misli. In ne – pri tem ne gre le za kompulzivno umivanje rok. OCD ima toliko različnih obrazov, čeprav je res eden najbolj poznanih strah pred »bacili« (glej film As Good As It Gets z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi).
Vsem OCD – motnjam je skupno (kot že kratica pove) obsesivni in kompulzivni del. Gre za začaran krog, ki se stalno ponavlja. V glavi se pojavi obsesija (= misel, ki jo človek večinoma dojema kot nerazumno, a ga tako prevzame, da je enostavno ne more pregnati) in kot odgovor nanjo še kompulzija (= ponavljajoče dejanje, ki ublaži neprijetne občutke ob pojavu obsesivne misli). V grobem bi OCD lahko razdelili na dve kategoriji:
- OCD z vidno kompulzijo &
- OCD z nevidno kompulzijo.
Jack Nicholson v zgoraj omenjenem filmu je npr. igral tipičnega pacienta z vidno kompulzijo. Občutil je bolesten strah pred mikrobi, ki ga ni in ni mogel pregnati (obsesivna misel), neprijetne občutke je zato »ublažil« z rutino temeljitega umivanja rok (kompulzija, ki jo je vsak lahko opazil). Kompulzije so tako pravzaprav rituali, velikokrat tudi številčno točno določeni, ki naj bi ublažili nelagodje ob pojavu obsesij.
Zakaj sem napisala naj bi? Ker se žal zgodi ravno obratno. Izvajanje kompulzij človeka namreč povleče še globlje v krog obsesij. Vsaka izvedena kompulzija prinese tako minimalno olajšanje, da človek želi več. »Samo še enkrat fino zdrgnem z milom, samo še enkrat obrišem, samo še enkrat, samo še enkrat ...« Krog se nikoli ne zaključi. Obsesije se okrepijo. Preden so mi postavili diagnozo OCD, tega kroga nisem prepoznala, vedela sem le, da moram najti »the missing piece«. Tako sem v mislih imenovala manjkajoči košček sestavljanke, ki bi mi prinesel večno olajšanje. Verjela sem, da se moram zadeve samo pravilno lotiti in bom razrešila problem v svoji glavi. In tu se začnejo težave z nevidnimi kompulzijami.
Osebno nikoli nisem občutila OCD prve kategorije – moje kompulzije so (bile) vedno nevidne/mentalne. Obsesivne misli so skakale s področja življenja na drugo, odvisno od tega, katero mi je bilo takrat najbolj pomembno (v osnovni šoli mi recimo partnerska veza ni pomenila nič, mi je pa toliko več pomenil šolski uspeh, v srednji se je OCD obesil na prijateljstva, v zadnjih letih pa na odnos, ki ga imam z možem, in na gospodinjstvo – razložim kasneje). Preden povem primer ene mojih obsesivnih misli, naj poudarim, da tu ne gre za običajno »overthinkanje«. V trenutkih, ko padem v tako imenovano krivuljo OCD, me ne more nihče in nič pomiriti. Dotična zadeva me tako prevzame, da ne morem misliti na nič drugega in delati nič drugega, dokler tega ne razrešim.
Tu pa pridemo do kompulzij, ki so v mojem primeru mentalne, torej jih ne vidi nihče, saj se dogajajo v moji glavi. Nekateri štejejo do točno določene številke, ponavljajo točno določeno frazo, analizirajo dogodke in svoje občutke do najmanjše podrobnosti, zaporedoma molijo … mentalnih kompulzij je malo morje. Jaz analiziram. Analiziram tako dolgo, da sploh ne vem več, kaj se je res zgodilo in kaj ne. Skušam se prepričati, da sem dober človek in ko pridem do tega zaključka, me OCD prepriča, da sem se sama tako spretno prepričala v to, čeprav sem v resnici zloba, ki se zgolj pretvarja, da je angelček. Po urah analiziranja pridem do tega, da ni vredno živeti, vse »priznam« svojemu možu ali sorodnikom, ki jim zaupam, ponavadi zraven jokam in lovim sapo, občasno doživim napad anksioznosti.
Ena najhujših obsesij, ki se mi vsake toliko usede v glavo, je, da svojega moža sploh ne ljubim. Da se pretvarjam, ker ga ne želim prizadeti, da ni pravi in da bom svojo odločitev celo življenje obžalovala. Na tem mestu je vredno omeniti, da se: a) obsesije zataknejo za stvar, ki ti največ pomeni, b) da imaš takrat občutek, da je treba zadevo takoj rešiti, drugače boš naredila vseživljenjsko napako in c) da so obsesije ravno tako nerazumne in neverjetne, kot se slišijo. Seveda nobena od zgoraj zapisanih misli ni sama po sebi nič nenavadnega. Vsak se kdaj povpraša o svojem življenju, razmerju ali motivih, a ne do te mere, da tega ne bi mogel več odmisliti.
Po drugi strani jaz izgubim razumski del možganov, prevzame ga OCD. Začnem analizirati najino razmerje od začetka do konca. »A sva se spoznala pravilno (še ena pomembna OCD beseda, stvari morajo biti izvedene pravilno, karkoli že to pomeni haha)? A sem s svojimi dejanji kazala, da ga imam rada ali ne? Če ga tisti vikend, ko je bil na tekmovanju, nisem pogrešala, ga potem verjetno ne potrebujem oziroma ljubim? A mi je sploh fizično všeč?!« Vprašanjem ni konca. Marko skoraj vsakič opazi, kdaj se me loteva OCD in mi skuša pomagati preusmeriti misli. Večkrat ga trmasto zavrnem, češ da »moram samo še malo do konca razmisliti, samo še malo in bom razrešila, samo še malo in bom našla missing piece«. Vendar je to nemogoče. Missing piece-a se ne da najti, ker ga ni. Problemov, ki ne obstajajo, ne moreš razrešiti. Ko morda celo prideš do tega zaključka, te OCD napade z druge strani. V glavo ti šine misel, da ne smeš tako hitro obupati nad iskanjem odgovora, ker s tem le potrjuješ pravilnost obsesije. Res ne ljubiš moža, zato ne želiš priti do odgovora. Nočeš se soočiti s to bolečo resnico, da si prevarantka … bla bla bla. Na tej točki smo že pri napadu anksioznosti.
Pogosto je sicer predmet obsesij manj pomembna stvar, recimo nepospravljen kuhinjski pult. Res sem pomila vso umazano posodo, ampak če se prav spomnim, je včeraj nekaj kapnilo iz posode na tole stran pulta. Če tega ne odstranim pravilno, se bo začel ta del pulta »limati«. In potem bodo prišli kakšni žužki in se tam zaredili. Na koncu naju bo najemodajalec vrgel iz stanovanja, ker bodo povsod ličinke. Zato bom pač še trikrat zdrgnila ta del s čisto novo viledo. »Marko, a misliš, da je ok?« (= tipično OCD iskanje potrditve)
No ja, bojne rane pa pridejo v poštev, ko sem v službi, družbi oziroma v okoliščinah, ki mi ne omogočajo neoviranega analiziranja. Če je prehrupno ali sem že zaposlena z nečim, se je treba sprostiti na drugačen način. V takih primerih se spravim na svoje roke. Po eni strani je tako izmaličena koža dober znak, da nimam časa opravljati mentalnih kompulzij, po drugi pa je seveda videti grozno.
Trenutno sem v enem bolj mirnih obdobij, OCD lepo obvladam in več časa preživim v realnosti, ne v svoji glavi. Vem, da bo prej ali slej prišlo težje obdobje, ampak še vsako je minilo. Tudi tvoje težje obdobje bo minilo :)
P. S.
Po dveh letih me je prvič ujel covid. Nisem fanica. Pa še knjig mi bo zmanjkalo.