"Write hard and clear about what hurts." ~ Ernest Hemingway
Včeraj me je prijateljica Katja povprašala po najbolj smešni stvari, ki se mi je kdaj zgodila. Moram reči, da je to svojevrsten izziv. Ljudje se hitro spomnimo žalostnih dogodkov, ki so nas zaznamovali, precej hitreje pa izpred oči izgubimo tiste lepe trenutke. Na srečo me med samoizolacijo vidi zelo malo ljudi, zato se ni nihče vtaknil v moj današnji zasanjan pogled. Razmišljala sem o Katjinem vprašanju in se spomnila marsičesa, kar me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes.
Velik del otroštva sem preživela v družbi bratrancev (imena bom zaradi GDPR-ja spremenila haha). Tri leta starejši Bor in pol leta mlajši Jan sta bila moja največja družabnika in zaupnika. Nekaj let smo celo živeli v isti hiši. Ko se je njuna družina preselila, smo se vseeno videli vsaj nekajkrat na teden. Počitnice smo vedno preživljali skupaj, ne samo kratkih, vmesnih, ampak tudi dolge, poletne. S starima staršema smo počitnikovali na vseh koncih Slovenije in sosednje Hrvaške. Nismo si mogli predstavljati, da bi živeli drug brez drugega. Poznali smo se tako dobro kot telesni bratje in sestre. Enako dobro smo se znali tudi skregati za vsako figo. Naše prijateljstvo pa je kljub občasnim sporom zdržalo preizkus časa (konec koncev lahko bratrance pošlješ domov, ko se jih naveličaš, kar je velika prednost pred odnosi s sorojenci).
Zato ni presenetljivo, da sem največ smešnih in igrivih dni doživela ravno z njima. Neko poletje smo v stalni zasedbi (ata, mama, Bor, Jan in jaz) šli na dopust v Piran, v počitniški dom Zveze slepih in slabovidnih. Ker je bil ata slep, je uporabljal veliko zanimivih pripomočkov, tisto leto je med drugim povsod s seboj vzel ogromno "žepno" svetilko. Ne vem, če se ji je sploh lahko reklo žepna. Šlo je za kar velik reflektor z ročajem, da si luč lahko prenašal kot potapljači v dokumentarnih oddajah. "Atova luč" je bila temu primerno zelo močna. Nekega večera smo se tako igrali s to lučjo, ko je eden od nas (ne vem več, kdo, najbrž Bor) prišel na briljantno idejo. Pod domom se je razprostiral manjši samostanski kompleks, kjer živijo redovnice. Zraven je seveda eden mnogih piranskih zvonikov. Počakali smo, da se je naredila trda tema, nato pa z reflektorjem posvetili nad zvonik. Bor je luč počasi premikal vedno nižje, dokler se ni snop svetlobe dotaknil vrha in na koncu zvona. Kar naenkrat pa zaslišimo kričanje in čez nekaj sekund povsem razločen krik: "Mariiiiija!!!". Še do danes ne vemo, ali je zakričala kakšna starejša soseda ali dejansko katera od nun ob tem nepričakovanem "prihodu Marije". Kot si lahko predstavljate, smo popadali od smeha. Iz tega se je razvila prava anekdota, ki jo v naši družini pozna vsak.
Vendar je vsega lepega enkrat konec, tako vsaj pravijo. Žal je bilo tako tudi pri nas. Bor in Jan sta se znova preselila, tokrat dlje, tako da ni možnosti, da bi se prav pogosto srečevali. To bi bil sicer še najmanjši problem, če ne bi bilo drugih vzrokov. Vsak od nas se je gotovo kdaj znašel v situaciji, ko je določeno družbo "prerasel" oziroma nas je življenje na nek način odvleklo drugam. Z bratrancema praktično nimam več stikov, čeprav si jih močno želim. Verjetno sta me "prerasla", si ustvarila povsem drugačno življenje, v katerega njuna sestrična ne sodi več. Na začetku sem se zaradi tega počutila odrinjeno, izkoriščeno, izgubila sem vendar najboljša prijatelja, ne da bi poznala vzrok. Sčasoma sem se z okoliščinami skoraj sprijaznila - ju nehala vabiti k sebi ali na kave, na katere se nikoli nista odzvala. Bolelo me je, da moram obupati nad lastno družino. Z nikomer ne želim biti v slabih odnosih, sploh pa ne z najbližjimi. Nažalost ni šlo drugače, če nisem želela izgubiti volje do druženja, poguma zaupati sočloveku, sem morala opustiti toksične odnose. Kako lahko odnos, ki ga imata bratranca do tebe, označiš za toksičnega, ko pa sploh nimate stikov? Točno zaradi tega, dragi bralec, ignoranca boli bolj kot tisoč klofut.
Upam, da se bosta nekoč vrnila v moje življenje, saj ju zelo pogrešam. Sta moja "brata". Čeprav sta si tako različna, ju imam oba rada. Bora in Jana.
Comments