V današnji objavi predstavljam nadobudno mlado avtorico in mojo prijateljico, Nino Zrimšek, ki se letos poteguje za laskav naziv zmagovalke pesniškega natečaja z naslovom mala Veronika. Rada bi rekla, da sva se ob skodelici kave sproščeno pogovarjali o njenem ustvarjanju, a zaradi korona situacije in drugih oteževalnih okoliščin vam, dragi bralci, lahko ponudim le vpogled v najino elektronsko korespondenco. Intervju ni zato nič manj duhovit, morda še bolje, da Ninino genialnost spoznate kar tako - v pristni pisni obliki.
Zakaj poezija? Kako dolgo že pesniš?
Nikoli nisem razmišljala, kako bi bilo, če ne bi pisala. Zame je bila poezija vedno nekaj, s
čimer sem se lahko izražala. Skozi poezijo najlažje ujamem na papir tisto, kar je včasih
težko ubesediti, težko premleti, tudi če samo v lastni glavi. Literatura je v nekaj obdobjih
mojega življenja predstavljala veliko vlogo in takrat se mi je zdelo, da je njeno ustvarjanje
samo logično nadaljevanje.
Rimati sem se učila od malih nog: z očetom sva si sposodila kakšno slovensko narodno-
zabavno popevko ali uveljavljeno poezijo in jo predelovala, dokler naju od smeha niso
bolela lica. Spomnim pa se dneva, ko sem v svoji glavi napisala prvo pesem v angleščini.
Ne vem, koliko sem bila stara, verjetno okoli 14 let. Takrat sem prvič občutila delovanje
pravil sveta in življenja pod našim brezkompromisno krutim nebom, zato sem med nekim
sprehodom po mrazu sebe poskušala potolažiti s pesmijo.
Kje lahko najdemo tvoje pesmi poleg letošnjega natečaja mala Veronika?
Kot oseba znam biti zelo zaprta, in dokler se nisem začela aktivno ukvarjati s svojim
hermetičnim stanjem, nisem upala svojega dela kazati širši javnosti, niti (ali bolje rečeno -
še posebej ne) svojim bližnjim. Nekatere moje pesmi napisane med tekom srednje šole
sem letos objavila v šolski pesniški zbirki Nemir. Srečna sem lahko, da sem obkrožena z
ljudmi, ki so vedeli, kdaj in koliko pritisniti name, in so bili ves ta čas nenadomestljiva
moralna podpora.
Povej nam več o sami pesmi. Marco Polo - o čem/kom govori, če ni skrivnost? (smeh)
(še več smeha na Ninini strani)
Vprašanje je na mestu, saj so bili vsi moji alfa bralci doma zelo presenečeni nad pesmijo. Eden prvih komentarjev, ki sem ga dobila na pesem, je bil, da je dolga. Ni bil ravno pridevnik, ki sem ga hotela slišati… Kot sem že povedala, lažje pesnim v angleščini. Ne vem, če gre tu za naučeno stvar, ki jo v zadnjem času opažajo med mladimi, in sicer, da so tudi naši slovenski stavki oblikovani angleško in da včasih prevajamo naše misli iz angleščine, tako da na koncu sploh nimajo smisla v slovenskem sobesedilu, ali pa gre zgolj zato, da se mi zdi, da preko menjave jezika pridobim distanco do same sebe. Naj bo kar koli od tega, ko mi je mentorica povedala, da natečaj sprejema samo slovenske pesmi, sem se ustrašila. Na zalogi nisem imela čisto nič v slovenščini. Dopisovanje z mojo srčno mentorico (mislim, da mi ne bo zamerila, če jo poimensko navedem) Lidijo Brezavšček se je začelo med karanteno in iz mene je izvlekla, da imam neko idejo za pesem zakopano v možganih. Ker je šlo res samo za idejo, jo je bilo treba izpiliti.
Ko sem se odločila, da se bom prijavila, je bil najhujši šok že mimo, vse nadaljnje je bilo
samo delo. Pesem se je kmalu zatem napisala kar sama od sebe, lahko se začuti, da kar
na tleh kopalnice. Govori o (če si sposodim znano slovensko skovanko) srcozlomu. Ne bi
se spuščala v podrobnosti, a poskusila sem zajeti bolečino, ki jo vsi podlegli Kupidu lahko
čutijo. Zdelo se mi je, da mi bo lažje, če bom svoje občutke delila z drugim. Ali kot pravijo
Italijani, želela sem, da mi nekdo, ki je “tam že bil” pove, da bo minilo. Poleg tega pa sem se
želela spominjati vsega, kar je bilo in ob enem iskala nek zaključek. Zdi se mi, da sem
preko pisanja te pesmi lažje spomnila, da znam biti sama. Konec koncev pa vse pride do
bistva, ki ga je v svoji zadnji zbirki lepo izrazil Atticus. Napisal je, da avtorji poezije celo
življenje iščejo nove in inovativne ideje, kako povedati, da so zaljubljeni.
Kje najdeš navdih za pesnjenje - avtobiografske izkušnje, zgodbe drugih, kaj
tretjega?
Navdih pride in gre, večinoma je samo delo. To da imaš talent, ali ga nimaš, imaš navdih,
ali ga nimaš, je zelo majhen delček, zato porabim vse, kar mi pride pod kremplje. Najlažje je
seveda pisati o stvareh, ki jih sam doživiš, a po drugi strani jih je včasih težko zapisati
ravno iz tega razloga. Tako jih velikokrat zmešam z drugimi temami, do katerih imam
distanco.
V tvojih pesmih najdemo veliko referenc na druga umetniška dela in kulturo
nasploh. Ti pogosto spremljanje aktualnih dogodkov in književnih novosti nudi
dodaten vpogled v pesniški jezik?
Seveda. To je prvi izmed treh stebrov pisanja – zajemanje kar se da velike količine
informacij, stilnih prijemov, aktualnih dogodkov, razvoja slogov uveljavljenih avtorjev itd.
Druga dva stebra sta samo pisanje in pa “feedback”. Nalašč uporabljam angleško besedo,
ker ima zame dodaten pomen. Pri feedbacku ne gre samo za podajanje povratnih
informacij, gre za to, da ti ljudje podajo še osebno noto. V moji predstavi ravno ta hrani in
neguje otroka v vseh nas.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Študij? Kakšna nova pesniška oblika?
Morda proza? (če bi se z Nino pogovarjali osebno, bi v njeno pripovedovanje nemudoma padli, zato vprašanje o pripovedništvu)
Vem, da je dobro imeti nek načrt, vendar sem se v zadnjem času ravno zaradi svetovne
zmede raje osredotočila na sedanjost. Imam sanje, kdo pa jih nima, a že od nekdaj težko
sedim na mestu. Moje ideje o prihodnosti se tako kar naprej spreminjajo. V prvem planu je
tako študij slavistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije v Ljubljani, ni pa to vse
kar imam na pregovorni paleti. Na začetku me je skrbelo, da sem se napačno odločila in
zares ne vem, če se bom v tem našla. Pomirja me, da se lahko premislim, kaj si želim
izleči iz življenja, in se nato premislim še enkrat.
Vedno sem si želela preizkusiti stalne pesniške oblike in ravno pri pesmi Marco Polo sem
se naučila metrike. Zato bom svoje živce postavila na preizkušnjo in se po štirih letih
končno lotila italijanskega soneta.
Prozo rada pišem, včasih imam dneve, ko se izza računalnika sploh ne premaknem.
Problem je, kot sem že povedala, da sem težko toliko časa na miru, čeprav se moj um ob
tem igra. Občudujem avtorje, ki pišejo prozo. Vem, da je za to potrebne veliko volje,
koncentracije in odrekanja. Popolnoma se strinjam z Robertom Hassom, ki je rekel: "It's hell writing and it's hell not writing. The only tolerable state is having just written."
Tako da, odgovor na vprašanje bi bil da, z največjim veseljem bi preizkusila tudi to.
Za konec prilagam še pesem, s katero se nam je Nina nazadnje predstavila in vam polagam na srce, da si vzamete dve minuti, kliknete na naslednjo povezavo(https://www.veronikini-veceri.si/natecaj-mala-veronika-2020/pesmi-2020.html) in glasujete za pesem Marco Polo. Porabili boste komaj trenutek, avtorici pa polepšali marsikateri dan :)
Marco Polo
"Namaste!" zavpijem, odgovora ni,
od sten moj obupani krik se odbija ...
Na tleh, kjer se znajde mi vsa energija,
kup žalosti spremljajo mrtve oči.
Poskusim še enkrat; "Marco", si rečem.
A stene so tihe, odgovora ni.
Nekoč na tvoj: "Polo" remiks pel si mi,
a danes odgovor podajaš mi z mečem.
Kri vidim, še preden resničnost zadene,
utrujen utrip mi skazi zlat ročaj.
Vpil je: "Daj, rano v srce mi zadaj!",
tik preden poslednji je vzdih šel iz mene.
Brez sape večerne je živa gladina,
pod barvnim površjem se rišejo vzorci,
pred mečem bila sva teatra konzorcij,
še zadnja si misel. Nato ... bolečina!
Gladina je polna polsuhih cvetov,
odbila je ura polnoč mi s teboj;
je rekla, da nimam več tebe nocoj,
je rekla, naj gledam - kar sam boš odšel ...
Ker v tretje gre rado, te vprašam: "Zakaj?"
Pijan si brez mene, ker živ si ostal?
Spodneslo je stol mi, nagnit in majav.
Sem trezna? Ni stola, pod mano je zmaj.
Vse lovke iztrgam, da pride kisik,
brez živcev sem, tu je le prazen pogum,
ki ravno ukradel mi je ves razum.
Zdaj srečen si sam, brez velikih razlik.
Pred jutrom pomečem navlako tja, v strugo.
Do vode leti brez izgredov, na tla.
Povrnem nasmešek: Pozdravljen doma!
Poplava povod je, razbiješ moj jugo.
Bila je le senca, brez avta sem šla;
od tebe je staro rezilo ostalo.
Pod vodo znam dihat, cel svet je premalo.
Dovolj so mehurčki, plešoči po dva.
Ostanem, pa vendar brez svojih ušes,
ne slišim več kritik o vodi bleščeči.
Prinesem brisačo kljub sliki grozeči,
očistim vse rjuhe bolečih potez.
Zdaj fuge so modre in zdrgnjene s silo,
nosila bom krivdo nevihte v tem maju.
Če vprašaš: Še kaj bo ostalo od naju?
Jaz pravim: Spomini in rožnato milo ...