Mogoče rahlo pretirano, sploh če vam branje ni ravno všeč ali ste to navado opustili že v osnovni šoli ter raje prepisali obnove domačih branj od bolj "piflarskih" sošolcev. Moja malenkost je že šla skozi to fazo katarze. Bolj kot to, da sem iz poglavja v poglavje sočustvovala z liki, me je prizadel nenaden konec zgodbe. Dogajanje sem že "doživela", še enkrat brati bi bilo pretirano, pa sem vseeno izgubila košček sebe - prijatelje, ki so me kratkočasili. Pogrešala sem njihovo pestro življenje, lahko sem si samo predstavljala, kako živijo sedaj, kako bi ravnali na mojem mestu. Verjetno me je tudi zato povleklo v pisanje. Samo z njim ima človek moč nadaljevati zgodbo, izdelati svoje like, jim vdihniti svojstven značaj in jih spremljati. V tej objavi se sicer ne bom ukvarjala z svojimi najljubšimi književnimi deli, tudi ne s tistimi, ob katerih bi jokala, ampak s tremi stvaritvami, ki bi jih po mojem mnenju moral enkrat v življenju prebrati vsak. Gre za različne žanre, saj samo raznolikost poskrbi za uravnovešeno širjenje miselnega obzorja (konec koncev nihče noče končati kot Cervantesov Don Kihot).
1. Vladimir Bartol: Alamut
Z Alamutom sem se prvič srečala ob zaključku devetletke, zdi se mi, da sem roman prejela kot knjižno nagrado. Šlo je za nov ponatis z mehkimi platnicami, ki so burile domišljijo. Nekakšen Turek (kasneje sem ugotovila, da gre za v belo oblečenega izmailca) s strahovito sabljo jaha po prostrani pokrajini, v katero nasilno reže prepad, v ozadju pa se dviga mogočna utrdba, polna minaretov. Kakorkoli, vsa vesela sem se zagnala v branje, a na moje presenečenje knjigo tudi hitro odložila. Begala me je zmešnjava vzhodnjaških imen, verskih resnic in deklic v haremu. Očitno sem bila za tak roman še preotročja.
Drugi poskus je bil veliko boljši. Potegnjena sem bila v zgodbo, ki se mi je zdela tako fantastična, pa vseeno tako aktualna, da mi je na trenutke jemalo sapo. Bartol je živel pred svojim časom. O islamskem svetu piše s tako zgodovinsko natančnostjo, da ti liki in bitke oživijo pred očmi. Hasanova filozofija te popelje nekam daleč, nad mejo resničnosti in te zapusti z vprašanjem "Kako za vraga je vladar Alamuta prišel do teh norih in obenem genialnih zaključkov?!". Vsekakor najbolj dovršena knjiga, ki sem jo kdaj brala!
2. Elena Ferrante: Neapeljski cikel
Temu sodobnemu literarnemu prvencu bom po vsej verjetnosti v bližnji prihodnosti namenila samostojno objavo, zaenkrat namreč končujem s prebiranjem 2. knjige (O novem priimku), a vidim, da cikel skriva še veliko več. Roman o prijateljstvu med Eleno in Lilo, o tekmovanju, primerjanju, zaupnosti, vstajanju v blišč in vnovičnemu pogrezanju v neapeljsko bedo, pusti v bralcu globok pečat. Ne ideološkega kot Bartolov Alamut, ampak pristnega, vsakodnevnega. (Ne)tipična življenjska pot Italijank se bere kot osnovnošolska pripoved o dnevih, ki tečejo mimo in nas zasujejo z (ne)pričakovanimi preobrati. Mogoče bo kdo ugovarjal, da gre za povsem ženski roman, vendar se ne morem povsem strinjati. Res je, ženske se bomo vanj prej vživele, a spada pod priporočeno branje za vsakega, ki besedam želi vdihniti čar gibanja.
3. Matthew Walker: Zakaj spimo - moč spanja in sanj
Zapuščam umetnostna besedila in se posvečam neumetnostnim. Vodilni svetovni strokovnjak za raziskave spanja predstavlja odkritja najnovejših študij na tem področju. Statistični podatki so za marsikoga sicer nočna mora, tudi zame, ta "razlagalnik" pa je drugačen (nalašč ne rečem priročnik, ker te oskrbi tudi s potrebno razlago, ne samo z nasveti). Knjiga me je pritegnila že tematsko. V poplavi priročnikov za samopomoč v povezavi s čuječnostjo, dietami, vadbo za dolgo življenje le redko zasledimo kaj v navezavi na spanje. Avtor prizna, da so znanstveniki spanec dolgo zanemarjali, ker njegovi pozitivni učinki enostavno niso tako hitro vidni kot na primer učinki zdravega načina prehranjevanja. Sčasoma pa so študije na množici testirancev pokazale, da je spanje "reset mode" za naše telo, okrepi povezave sinaps, s tem posledično spomin, in deluje kot zaščita našemu celotnemu organizmu. Posamezno poglavje obširneje razloži zapleteno delovanje naših možganov in to, kako lahko iz spanca potegnemo čim več. Osebno se mi je v spomin vtisnila misel o blagodejni popoldanski siesti, ki so jo v Grčiji menda ponovno uvedli, ker je izboljšala raven produktivnosti med delavci. Od takrat naprej se tudi sama prepuščam tej navadi ;) Če se odločite za branje te knjige, tega gotovo ne boste obžalovali - še majhen namig: ne ustrašite se zapletenih prvih poglavij, v nadaljevanju stvari postanejo vedno jasnejše in razumljivejše.
Katere so vaše "must-read" knjige? Zbiram ideje in predloge, da bom lahko napisala še kakšno krajšo recenzijo :)