Rit slovaškega turističnega avtobusa je krasila ta besedna zveza, medtem ko sem iskala zaklade po celem Bohinju. Če sem se kakšno leto nazaj norčevala iz fanatikov, ki so lovili Pikachuje, sem zdaj lahko samo tiho. Ne lovim sicer malih rumenih stvorov, sem se pa ogrela za t. i. geocatching. Mogoče malo preveč, upoštevajoč dejstvo, da so me več kot enkrat med plezanjem po šumi napadle veje, enkrat pa sem celo izgubila telefon (ne sprašujte).
Drugače so bili pa zakladki samo sprotna aktivnost, namenjena sem bila do gondole, na kateri se je kasneje trlo istih Poljakov, ki so me prehitevali in izrivali s poti s svojimi pohodnimi palicami. Do včeraj nisem vedela, da nekatere še bolj kot vožnja za ritjo pred njimi vozečega avtomobila navdušuje hoja za ritjo z bojevniško spremljavo udarjanja palic ob pesek. Kar zmrazi te xP
O gondoli pa tole: to je NIHALKA, ker NIHA. Bravo, Manja! Vse skupaj sem si predstavljala veliko bolj stabilno, sploh glede na trumo ljudi, ki jih nihajoča zadeva lahko sprejme. V realnosti pa sem se pripravljala na smrt. Prostor je bil nabit s turisti, vsak s svojo (posmrtno) masko na obrazu, v mislih pa so mi odzvanjale besede “kakor ovce v zakol”. Bolj kot smo se približevali visokemu cilju, bolj sem imela občutek, da se bo na tistih ‘krogcih’ gondola snela, mi pa zgrmeli v globino. Če ne bi pol metra od mene z repom mahal nič hudega sluteči cucek mešanček, bi se kar oklenila najbližjega penzionista.
Lastni strah pa seveda ni dovolj, skupini prej omenjenih Poljakov se je vsako nihanje zdelo jako zabavno, kar so potrjevali z vztrajnim vzdihovanjem in kričanjem. Občasno se mi padec v globino ni več zdel tako slaba rešitev. Vendar sem preživela, nazajgrede oziroma bolje rečeno dolgrede sem celo stala ob šipi in klicala hudiča. Očitno ima dopust, saj se z izjemo varnega pristanka ni zgodilo popolnoma nič.
Trdna tla, zahvaljujem se vam za obstoj! Rajši občutim trdo resničnost kot frčanje med oblaki 🤔