dnevniški zapisi Provincialke v Žabariji
6. november 2020, Ljubljana
Prvo, na kar se moraš v Žabariji privaditi, je nenavadna fleksibilnost t. i. trol oziroma avtobusov javnega ljubljanskega potniškega prometa. Boema v meni ni motilo, da nikdar nisem vedela, kdaj naj odidem od doma, da bom prišla na postajo ravno prav zadihana in tako sotrpinom dala jasno vedeti, kako vražje zaposleno življenje živim. Zato sem sledila nagonu in si v mislih ponavljala, da ne bo konec sveta, čeprav že tretjič ta teden gledam troli v rit, in da bom ta čas koristno uporabila. V uhlje sem si vtaknila slušalke in se intelektualno zatopila v poslušanje najnovejšega podcasta, v katerem mi je gostiteljica zagotavljala, da nima prav nobenega namena naseliti se v meni in širiti svoje ideje, ampak me želi le spodbuditi, da najdem "tisti svoj prav". Vsa navdušena, da bom poslej lahko delala, kar se mi bo zljubilo in to opravičevala s "svojim prav", sem se pomaknila nekoliko v svoj svet ter razmišljala, kako nedostopna moram izgledati.
Vendar sem se slepila. Ne glede na to, kam si vtaknem slušalke in kako zatopljena in zaposlena izgledam, me mimoidoči prečitajo v trenutku. Gospa, ki je že prestopila mejo srednjih let, a to zakrivala s količinami pudra in verjetno tudi kakšnim mililitrom botoksa, mi je začela nekaj vneto pripovedovati. Svoje gostiteljice tako nisem preveč dobro slišala, preglasile so jo moje lastne misli, zato sem zdolgočaseno pospravila slušalke in se posvetila fini gospe pred mano. Spraševala me je, ali avtobusi vozijo po običajnem ali počitniškem voznem redu. V "normalnih" razmerah bi tako vprašanje pomenilo, da je gospa pretekle mesece hibernirala ali pa živela na drugem koncu sveta, zatorej bi težko vedela, kdaj so v Sloveniji počitnice. Vendar okoliščine nikakor niso bile "normalne", v Evropo se je priselil Covid in povzročil nemalo sitnosti. Za otroke tudi kakšno posrečeno reč. Ta teden, na primer, ni bilo pouka, krompirjeve počitnice so se začuda podaljšale, nad tem pa se ni nihče pretirano zgražal (najmanj otroci).
Kakorkoli, sama sem ob zaključku srednje šole slovesno sklenila, da se ne bom brigala za posvetne šolske zadeve, tako da nisem imela blagega pojma, ali je v veljavi počitniški ali običajni ali izredni ali kretensko karantenski vozni red. Vseeno pa me je rešila moja boemska dušica. Namreč, ko sem maloprej kot nek duhec zasanjano stopala proti postaji in tako vsem dajala vedeti, da sem iz Province, sem zapazila trolo, ki je natančno 16 minut do ure ustavila na mojem običajnem postajališču. Gospe sem predala to informacijo in se naivno znova posvetila poduhovljenemu podcastu. Na moje (ne preveliko) začudenje je gospa čez nekaj minut nadaljevala. V glavo si je vbila, da bo naslednja trola prišla čez štiri minute, čeprav je Mirandin vozni red, nalepljen na popljuvani oglasni deski, govoril drugače. Zakaj ravno Mirandin povem malo kasneje. Opozorila sem jo na to malenkost in navidez pomirjeno je odkorakala nazaj na svoje mesto.
Ravno ko sem premlevala možnost, da bi nad podcastom popolnoma obupala in raje vključila glasbo, ker bi vsaj kaj slišala, je moja gospa prišla še tretjič. Tokrat oborožena. Ne skrbet', bitka med Trumpom in Bidenom še ni odločena, tako da je prihodnost civilnega oboroževanja vprašljiva, v naši zeleni deželici pa nezaslišana - pred nos mi je molela svoj pametni telefon. Očala sem zataknila za lase, ker so se zaradi maske čisto zarosila in nisem videla niti tega, ali gospa kupuje pri gospodu Jabolčku ali konkurentu. Na ekranu je svetila zamazana fotografija prejšnje obrabljene izdaje Mirandinega voznega reda, na kateri je jasno pisalo, da se gospa pred mano pač ne moti, trola bi morala biti tu natanko takrat, ko je to napovedala. Dala sem ji prav, čeprav nisem razumela, zakaj ima tako veselje prerekati se z vsevednim voznim redom. Pred nadaljnjim kimanjem me je rešila trola, kdo pa drug.
Gospo sem spustila naprej in se usedla čisto na koncu (namig na poti: ne ponovite moje napake, tudi če vas zibanje ne moti, podcasta direktno nad gumo niti slučajno ne boste slišali). Pripeljali smo se mimo Hladnikove ceste, ko sem zaslišala znan glas. "Bližamo se postajališču." Kratek premor za večanje napetosti in nato! "Opekarska." Ta Opekarska je bila izgovorjena s tako seksipilnim glasom, da mi je šlo kar na bruhanje, pa tistega dne še jedla nisem. Naj vam pojasnim, zakaj je Opekarska tako playboyska. Kot ste že sprevideli iz mojega pisanja, je ljubljanski javni potniški promet, milo rečeno, prilagodljiv. Tudi trase linij se vsake toliko nekoliko posodobijo. Tako ... zaradi lepšega. Po Opekarski morda ta linija prej ni vozila, drugače si ne znam razlagati. Tako so gospo "speakerko" morali ponovno zapreti v radijski studio, kjer je prebrala nekaj novih naslovov ulic. Očitno je gospa "speakerka" ali "špeakerka", kot bi nazivala moja srednješolska profesorica, doživela neke vrste preporod. Iz tiste zategnjene uradnice z radijskim glasom, primernim zgolj za branje osmrtnic, v kar sodi tudi ljubljanski potniški promet, se je prelevila v seksi boginjo. Morda je ujela moškega svojih sanj, napredovala, šla na tečaj samoobrambe, prisluhnila Savini Atai in nagovorila Žensko v sebi, niti ni pomembno, katero pot je ubrala. Postala je drug človek. Postala je groba, ukazovalna, seksi Miranda Priestly. Prebrala je tistih nekaj ulic in rekla "that's all". Zasukala se je na petah, tonski mojstri so ostrmeli, ona pa si je nahranila ego.
Zdaj mi je bilo vse kristalno jasno. Gospa s postajališča je že iz principa ženske zavisti ni prenesla. Ni prenesla, da bi imela Miranda in njen vozni red prav, in v to je skušala prepričati tudi mene. Mogoče me je, Miranda se mi je malček uprla. Kot takrat, ko zamenjaš barvo las in še kakšen teden grdo gledaš osebo v ogledalu, dokler se ne sprijazniš, da je ta spremenjena spaka zdaj Ti.
Kommentare