Nekaj je gotovo - kdor že leta ni stopil v šolske prostore, razen morda takrat enkrat, ko vas je žena prisilila, da greste tokrat za spremembo vi na roditeljski sestanek, te objave po vsej verjetnosti ne bo povsem razumel. Ne mislim na stopnjo inteligence, bolj za (ne)vključenost v proces šolanja na daljavo. Kakorkoli, kar sledi v tej objavi je zgolj in izključno moje osebno mnenje, zavedam se, da vsak dojema in preživlja te negotove čase drugače.
V zadnjem času vedno bolj aktualno vprašanje - matura da ali ne? Moja želja, ki najbrž ne bo ugledala sonca luč, je, da matura letos odpade. Preden me v komentarjih napadete, da sem ena "tistih lenih dijakov, ki se želijo na vsak način izmuzniti učenju, in to situacijo samo izkoriščajo v svoj prid", par dejstev: sem vsakoletna odličnjakinja z razvitimi delovnimi navadami. Tega ne pišem, da bi se hvalila, ampak da bo mogoče več ljudi razumelo, da okoliščine niso stresne samo za tiste, ki že v šoli niso kaj prida spremljali. Vajena sem učenja in se mu ne izmikam na račun preljube gospe Korone. Za razred, katerega del sem, lahko pričam, da vsi korektno opravljamo šolske zadolžitve, čeprav na daljavo. Zdaj, ko smo s tem zaključili ... zakaj maturantje raje vidimo, da se matura odpove?
Razlogi so seveda različni. Prvič, zdi se mi, da (ne)uspešnost pri reševanju standardiziranih pol v nobenih okoliščinah ni izraz dejanskega znanja in razumevanja šolske snovi. Nočem izpasti kot nek pametnjakovič, ampak večina delavcev na področju izobraževanja se bo strinjala, da slovenski šolski sistem že dolgo potrebuje prenovo. Malo za šalo, malo zares - zakaj ne bi torej izkoristili danih okoliščin za korak v pravo smer?
Drugič, menim, da matura in podobne "življenjsko pomembne prelomnice" letos še posebej negativno vplivajo na psiho dijakov. Seveda noben izpit ni mala malica, pa naj si ga opravljal leta 1995 ali ga boš leta 2031. Vendar je precejšnja razlika, ali zatrdno veš, da in kako boš izpit opravljal. Kaj s tem mislim, boste rekli, "saj se dijake vsa 4 leta pripravlja na zadnjo preizkušnjo, a zdaj so pa nenadoma presenečeni nad njenim obstojem?" Ne, ne mislim tega. Merim na stalno spreminjajoča se obvestila s strani ministrstva in posledična tista v medijih. V enem trenutku spremljamo skokovito rast smrtnih žrtev v sosednji Italiji, nato se zavoljo nacionalne varnosti zaprejo vse šole in vrtci, potem se "zmanjšajo pričakovanja v zvezi s količino predelane snovi na daljavo", čez dva dni matura sploh ni več vprašanje, pred vikendom pa se ministrstvo končno zedini v tem, da nacionalno preverjanje znanja v osnovnih šolah ni potrebno. Zmedeno že za povsem naključnega opazovalca.
Tretjič, tale razlog je sicer redek, a za nekatere odločilen. Zamislimo si za trenutek dijaka z diagnosticirano obsesivno-kompulzivno motnjo, recimo da je še posebej občutljiv na čistočo. Postavimo se v njegovo kožo. Sediš za mizo, za katero ti sicer vsi zatrjujejo, da je bila pravočasno očiščena, a to tvojim tesnobnim mislim ne zadostuje kaj dosti, 2 metra od sebe vidiš sošolca z masko na obrazu in rokavicami na dlaneh, kako zaskrbljeno čaka na polo. Mislite, da bi se res lahko osredotočili na reševanje nalog, če pa bi stalno preverjali, ali so vaše rokavice brez najmanjše luknje, skozi katero bi lahko vstopila nečistoča? Resnično dvomim, da vas to ne bi vrglo s tira.
Je res vredno za vsako ceno vztrajati v bitki z nečim, česar nihče zares ne pozna? Je vredno tvegati drugi val in izničiti pozitivne posledice samoizolacije v preteklih tednih? Bo naša marljiva slovenska duša res čutila tako močno zadoščenje, da bomo, čeprav okuženi in pod vedno večjim stresom, lahko po opravljeni maturi rekli "Pridn' smo pa b'li!"?
Comments