Domači turizem je v razcvetu. Hrvaška je zdrsnila na seznam ne tako varnih držav, kar je mnoge omahljivce prepričalo, da letos dopustujejo kar doma. Tudi sama sem ena izmed njih. Slovenije niti slučajno ne poznam dovolj dobro, da bi lahko trdila, da sem že povsod bila. Na nek način se mi zdi zaradi celotne situacije slovenska turistična scena še bolj prestižna, kot sem jo v preteklosti morda dojemala. Moje tipično počitnikovanje je segalo tja do Dalmacije, kjer sem se kot večina Slovencev pražila na nagnetenih plažah in zvečer hodila "v lajf". Letos pa sem padla v butični turizem na krasnem Krasu.
sobota, 4. julij 2020 - via Vršič
V ne prav zgodnjih jutranjih urah je naša nuklearna družinica poslala svojo čivavo služit' k sorodnikom. Vršič s svojimi petindvajsetimi ovinki pač ni najbolj primerna tura za psičko, kateri je rado slabo. Že Kranjska Gora je bila popolnoma nabasana z domačimi turisti, ki so v razpršenih skupinicah rinili proti zaplati vode na Jasni. Zdi se mi, da je jezerske vode vedno manj, gostinskih in hotelskih kompleksov pa vedno več. Pred parkiriščem nas je pozdravila tabla, polna črno-belih fotografij iz zlatih časov kranjskogorske Jasne. Kopalci s pipami v rokah in dame v enodelnih kostimih.
Proti vrhu Vršiča pa se je potovanje nekoliko upočasnilo. V zagonetne ovinke se je nagnetla kolona adrenalina željnih motoristov, avstrijskih upokojencev v kabrioletih in izmučenih kolesarjev. Vmes se je zrinil tudi prazen turistični avtobus, ki je nabiral kilometrino in izgubljal profit. Pred Ajdovsko deklico se je še dalo parkirati in stisniti nekaj t. i. sebkov, na glavni razgledni točki pa nikakor. Avto smo v leru kar spustili v dolino, kjer nas je že čakal Bovec.
Slednji je s Kobaridom predstavljal zmagoviti par za ljubitelje adrenalinskih užitkov. Brzice Soče niso nikdar tako vabile kot na tako sončno soboto. Rafti in kajaki so kraljevali skoraj vsakemu kombiju, ki se je peljal mimo našega skromnega "Citrota".
Za naprej pa težko kaj posebnega izpostavim. Seveda, Štanjel. Pa še prej Nova Gorica. Ampak v splošnem se mi je primorska pot precej vlekla. V osnovni šoli smo se enkrat s familijo celo odpravili s kolesi do morja, pa mi je čas manj počasi tekel. Mogoče je k temu doprinesla rahla slabost, čeprav sem okoli zapestja ovila tiste čudežne zapestnice, ki pritiskajo na "ne-vem-katero" točko ožilja že ter slabost preprečijo. Premalo sem verjela, da bi urok tudi tokrat deloval. Na srečo je bolje prijela ledena kava, ki smo si jo privoščili na bencinski črpalki nekje Bogu za hrbtom.
Ko smo zagledali prve letve belih ograj Lipice, me je utrujenost že zdavnaj zapustila. Ne golfisti ne lipicanci se niso preveč menili za nas in za "šalabajzerstvo", ki smo ga zganjali. Stvar je taka - po izobrazbi sem (upajmo, rezultate dokončno izvem v torek) medijska tehnica, torej imam izgovor za dokumentiranje slehernega momenta v življenju. Bilo bi naravnost kriminalno, če ne bi zapozirala v svojih belih kavbojkah, ki jim drugače pravim tudi 'znanilke pomladi', beli majici z nerazumljivim francoskim napisom, zgonjenih "najkicah" in kapi Yankeejev na prepoznavno beli lipiški ograji. Nažalost lipicancev ni v ozadju, ker je bila svetloba na drugi strani ceste katastrofalna, ta tu pa božanska (nič gubic, aknic in podobnih tegobic).
Po dolgem roadtrip-u, ki je spominjal na tiste father-daughter roadtrip-e do vseh možnih kolidžev, na katere bi se nadobudna hčerkica v klasičnem hollywoodskem filmu lahko vpisala, smo končno parkirali pred gostiščem v nič kaj posebni kraški vasici. Nič kaj posebna, a domača. Imam kar dober občutek za tale dopust ...
Comments