nedelja, 5. julij 2020
Alarm me je vrgel pokonci ob petih. V mislih sem preklela včerajšnji naval motivacije, ki me je popadel, da sem budilko prestavila za dve uri naprej. Polkna so bila še vedno zaprta, čeprav je skozi okence na drugi strani apartmaja že svetilo noter nekaj, čemur bi se lahko z malo domišljije reklo dnevna svetloba. Skobacala sem se iz postelje in odracala v kopalnico, kjer sem se za silo uredila. Priganjal me je čas. Ob 5:22 bo vzšlo sonce, zaradi česar sem imela ob tej nenavadni uri odprte oči. Na hrbet sem vrgla torbo in pohitela proti glavnemu vhodu. Vasica je še trdno spala, edino petelin s sosednje domačije se je navsezgodaj trudil z oglašanjem. Ovce so me zaprepadeno gledale, ko sem se vzpenjala po kolovozu med polji pšenice. Na vrhu potke se je žito že zlatilo v prvih jutranjih žarkih. Pobrskala sem za telefonom in ovekovečila redke trenutke samote in spokojnosti na sicer živahnih družinskih počitnicah.
Pri kamniti kapelici sem se morala odločiti, v katero smer naj jo mahnem. Leva je bila položnejša, a sem se bala, da vodi do naslednjega sklopa kraških hišic, katerim bi se pred prvo kavo raje izognila. Socializiranje sem prihranila za popoldan. Desna pot me je peljala med polji, vsake toliko je zlato monotonost zmotil makov cvet, ki se je po naključju znašel vmes. Pripešačila sem do druge črede ovc, ki me je gledala še bolj trapasto. 'Ne, ne izgledam kot vaš pastir,' sem si mislila in nadaljevala pot navkreber. Precej stran od poti je stala lovska opazovalnica, ki je na daleč delovala povsem ohranjeno. Zapustila sem gotovo potko in nadaljevala po svoje. Gremo mi po svoje! Hišica na češnji je bila postavljena tako prikladno, da sem zlahka dosegla najvišjo letev in se usedla na vgrajeno klopco. Res priročna opazovalnica, hišica, obenem pa še jedilnica, če bi prišla sem maja, seveda. Češnje so visele z vej, ampak rok uporabnosti jim je žal potekel. Morala sem se zadovoljiti z vodo, ki sem jo vzela s sabo in sanjarijami o zajtrku v gostilni nasproti apartmajskega kompleksa.
V hišici na drevesu bi čepela še dolge ure, vendar pri roki nisem imela nobene knjige, čuječnosti in pristnega stika z naravo pa nikakor ne obvladam. Poslovila sem se od svojega kotička, se nekajkrat ozrla, če bi se slučajno od nekod prikazal Christopher Robin ali mogoče sam Pu, pa nisem imela te sreče. V Stoletni hosti sem bila, z izjemo ovc, sama. Napotila sem se nazaj v vas, ki je bila že vsa obsijana s soncem.
Preostanek dneva je minil tipično počitniško. Branje, poležavanje, sončenje na dvorišču (tokrat sem se mu izognila), jedača in pijača. Ob treh se je začarani krog prekinil. Družinica Čepelnikov se je nabasala v avto in odpeljala proti Divači. V vasici z imenom Podgorje (Gorjancev se res nikjer ne znebiš) smo parkirali našo kripo in nadaljevali peš. Proti Slavniku, za katerega sem bila do polovice poti na vrh sveto prepričana, da je Slanik. Kar bi bilo dokaj logično, ker se večine hajke spomnim po slanem potu, ki se nam je lesketal na koži. Pohod je bil znosen, razgled pa veličasten. Edino, kar me je pri makadamski poti motilo, je bil moj zaštekani spominski radio, ki se je odločil, da mi bo po možganih vlačil zlajnane Čuke s svojim "Mi gremo pa na morje ...". Pa nismo šli na morje, ampak do geodetske točke na višini 1028 metrov, ki je sicer nudila pogled na svetlikajočo se modrino ter okoliške hribe. V daljavi se mi je dozdevalo, da vidim Triglav, a lahko je šlo le za fatamorgano mojega izsušenega grla. K boljšemu počutju definitivno ni pripomoglo dejstvo, da se nisem uspela zriniti na otroško gugalnico.
Rit pa taka!
Comments