ponedeljek, 6. julij 2020
Pričakovala sem, da bom vsak trenutek zagledala truplo Tare Cavendish in odvrženi kij za kriket. Udorna dolina Risnik pred Divačo močno spominja na prizorišče zločina iz priljubljene angleške serije Umori na podeželju. Ali pa mogoče z malo več domišljije na filmski set Jurskega parka. Kakorkoli, atrakcija, ki se jo prehitro zgreši. Vseeno pa manjši nasvet - preden začnete pohajkovati po t. i. krasoslovni učni poti, vprašajte kakšnega domačina, katera je krožna pot in katera vas bo samo potegnila globlje v vrtaško žrelo. Res neprijeten občutek, ko ne veš, ali se spuščaš v dolino ali delaš kroge.
Večer smo Čepelniki prebili pred Hotelom Piran, kjer ni manjkalo lokalnih maskot. "Ata z rolerji", ki me je pri kakšnih petih letih naučil rolati po Tartinijevem trgu sicer nisem srečala, mi je pa zato čas krajšala gospa, ki jo bom imenovala Magda (ime ji pač pristoji). Ležala je na enem izmed rezerviranih ležalnikov, ki pripadajo izključno hotelskim gostom, zato sem kajpak pomislila, da mora biti kakšna Ljubljančanka, ki na Obali koristi turistični vavčer. Res je bila Ljubljančanka, ampak že leta živi v svoji piranski hišici na slavni Punti. Mojo pozornost je pritegnila s svojim pripovedovanjem. Očitno je bilo, da Laško ob ležalniku nikakor ni bil njen prvi tistega sončnega popoldneva, kar je pripomoglo k še večji zgovornosti. Najprej je jasno in glasno opljuvala sedanjo politično srenjo v zagreti debati z gradbenim delavcem, ki se je prišel v morje ohladit in notranje razkužit s pločevinko piva ali dvema. Prekrasno sta se ujela, čeprav je ga. Magda s svojimi unikatnimi kombinacijami kletvic zagotovo vodila. Ko je "fizični radnik" ugotovil, da ga nekje čaka hčerka, jo je milo rečeno popihal in Magdo prepustil naslednji žrtvi.
Kmalu se je z nami spustila v sproščen pogovor in vmes povprašala, kako je s temi "prekletimi boni, ker, ej, men' ni čist' n'č jasn'". Predvsem jo je zanimalo, če bodo "svinje na vrhu" delale zgago, v kolikor bon porabi kar v lastni občini. Z roko, v kateri ni počival pregret Laško, je pomignila proti terasi Hotela Piran, kjer so nedolgo nazaj uredili strešni bazen. Nekajkrat se je že poskusila izmuzniti tja gor, a "so vsakič dojel', da nis'm gostja, ker nis'm ved'la, kam mor'm zavit'. T'm pa tud' ne mor'm motovilit' levo in desno, mor'm zgledat', kot da vem, kam hod'm". Tako je pojasnila svojo zadrego in mogla sem se od srca nasmehniti njeni mladostniški upornosti. Po pustolovskem duhu sva si kar sorodni z drago Magdo. Tudi jaz se prej "prešvercam", kot pa legalno lotim zadev. Ampak to je že zgodba za kdaj drugič.
Na terasi ob bazenu se je spakoval svetlolas deček, ki ga je Magda hitro označila za "malega cepca". Najhujši cepec pa je šele sledil. Iz hotela je pribezljal natakar s črno zaščitno masko in začel pospravljati senčnike. "Ah, mat'r! Zej je pa kon'c zabave, p****." Prevečkrat je že doživela enak scenarij. V pol minute je spakirala in majavo odšla proti Punti. Pomahala nam je, ubogega natakarja pa samo grdo premerila, ker jo je napodil stran "ravno v cajtu, ko je tukej najlepš'". Prisegla bi, da sem njen teatralni odhod s plaže sanjala še ponoči.
torek, 7. julij 2020
Dan D. Dan razglasitev rezultatov poklicne mature, ko bi po vseh pravilih morala biti v Radovljici in v avli šole nestrpno pričakovati začetek podelitve. To bi bilo preveč predvidljivo, kajneda? Raje sem lezla v kraške jame.
Lepo od začetka in počasi. Po obilnem zajtrku sem s stričkom Googlom pretresla vse žive (in mrtve) možnosti za kraški dnevni izlet, na koncu pa pristala na Notranjskem. Na eni od spletnih strani o odkrivanju skritih kotičkov naše prelepe kure sem izbrskala grad Snežnik. Menda eden redkih slovenskih gradov z ohranjeno opremo iz 19. stoletja. Okoli zgradbe pa prelepe sprehajalne poti in vrtički. Popolno. Tako smo se odpeljali tja (na poti nam je crknila klima, če koga zanima). Prepoteni smo se ohladili ob izvirčku, ki stoji levo od grajskega mostu, in se sprehodili po posestvu. Na poti proti Mercatorju, ki nas je vabil s svojo ledeno kavo, smo razglabljali, če bi se ustavili še v Rakovem Škocjanu, ko smo že tako blizu. In smo se.
V tej dolini sem bila prvič, takoj me je prevzela. Zrla sem v vodo, ki je šumela pod naravnimi kamniti mostovi in izginjala v svet podzemnih jam. Razmišljala sem, kam bi me voda nesla, če bi se spravila v napihljiv čolniček in se prepustila toku. Najbolj so me presunile Zelške jame. Gre za vodni jamski sistem, ki se razteza pod Malim naravnim mostom. Pot sicer ne spada v učno in jo tabla odsvetuje, saj gre za "če se poškoduješ, mi nič krivi" varianto. Vendar naju z atijem to še nikoli ni ustavilo. Njegova mantra je uravnovešenost. Tako sva se nadvse uravnovešeno spustila k vodnemu toku v podzemno pravljico. Lezla sva po spolzkih kamnih, dokler se nama ni odprl pogled na naravni most, na katerem sva pred slabimi petnajstimi minutami stala in gledala v globino. Zdaj sva bila v tej globini. Žal mi je bilo edino, ker nisva mogla tam ostati dlje. V nahrbtniku sem nosila detektiva Alexa Crossa, ki me je vabil v iskanje Garyja Sonejija. Krimič je moral počakati.
Potem je udarilo neizbežno. Telefonski klic iz tajništva šole. Resno sem se oglasila in že skušala izjecljati, zakaj se nisem udeležila uradne podelitve/razglasitve, ko me je tajnica prekinila: "Mi smo te pa ekstra čakali. Zbrala si vse točke." Trenutek zatem je zmanjkalo signala, mislim itak, bila sem v kraški jami. Diamantna maturantka, ki se na dan D plazi po jamah. Kako tipično!
Commentaires