V soboto sem šla mimo Moderne galerije, nad katero visi plakat gostujoče mednarodne razstave z naslovom Čakalnica. Poljski slikar s konceptom "In ljudje se med čakanjem spreminjajo v stole ...". A bi lahko izbral še bolj času primeren naslov? Že tako ali drugače smo celo življenje nagnjeni k temu, da nekaj čakamo. Na nov avto, na princa na belem konju, na kraljično na zrnu graha, na vrstno hiško, na otroški smeh, na upokojitev konec koncev. V tem izvenserijskem času smo pa naravnost prisiljeni čakati. Čakamo na izboljšanje razmer, na sproščanje ukrepov, na stojnice s kuhanim vinom in ginom, na potovanja, na gledališke večere, na restavracije (pa ne mislim tistih "udobnih" v domačem kavču, ker, dragi moji, to pač ni primerljivo).
Pa si rečemo "Ne, danes bo pa drugače!". Polni načrtov se ženemo v jutro, ob enajstih pa smo že krepko prikovani na stol, ker je "treba biti na tekočem" in poslušati, kaj ima povedati Kacin. Ob enih je na sporedu že nova "stolna" dejavnost - prvi dnevnik Televizije Slovenija. In glej ga zlomka, ob petih spet, ob sedmih pa brez vprašanja. Omejila sem se samo na prvi program, če vštejem še vse komercialne kanale, radijske postaje, "Nove" TV vseh vrst in Shoppster, mi zmanjka prostora. In ko je vrhunec tvoje dnevne komike komentiranje besednega dvoboja v Studiu City, veš, da se ti je lajf ustavil. Čaka.
Še celo Pika (za vse nove - čivava, ki me spremlja na vsakem koraku, odkar sem zaprta doma, povsem dobesedno) je izgubila voljo do novitet. Vstane, če lastnica že ravno nakaže, da bi se to spodobilo, potem pa gre nazaj pod odejo. Tudi Kacin je ne premakne ven.
Ampak nekateri niso izgubili optimizma. Nekdo mi je predlagal, naj ta čas izkoristim za nadaljevanje pisanja ene svojih zgodb. Krasna ideja, dokler nisem dejansko začela. Kateregakoli običajnega dela protagonistovega vsakdana sem se lotila, zadeva ni in ni stekla. Zakaj? Med drugim sem imela stalno občutek, da pišem znanstveno fantastiko. Mislim, lepo prosim, ko sem ugotavljala, če je protagonist vzel vse za na pot, sem se ujela v razmišljanju, da je verjetno pozabil spakirati masko! Pa sploh nisem edina. Moji mami sta obe enkrat v sredini filmskega večera šokirano vzkliknili, da se liki na ekranu sploh ne držijo distance in nošnje zaščitnih sredstev. Naši možgani so okuženi.
Bottom line: nikoli si nisem predstavljala, da bom pisala znanstveno fantastični roman. Neoznanstvena fantastika, prihajamo!