Pisanja o tej temi sem se dolgo otepala, ker je v meni prebudila pretežno žalostne spomine, ampak se mi končno zdi, da je prišel čas, da se z njimi soočim. Tako pred vami nastaja serija člankov o duševnem zdravju "Naj spregovorita Anksa in Depra ...". Stvari, ki bi se jih rada dotaknila, je preveč, da bi vse vključila v en zapis, zato bom vidike te teme nizala enega za drugim. Najprej bi rada odprla temo stereotipov, zgrešenih predstav in tabujev o mentalnem zdravju, ki jih še vedno nosimo v svoji zavesti in prav nič ne prispevajo k reševanju te socialne problematike.
Pa da najprej razčistimo to, odkod ravno meni pamet, ki jo zdaj veselo trosim naokoli. Ne, nisem terapevtka, ne študiram psihologije, niti nimam kakšne druge kvalifikacije, ki bi me spremenila v "mojstrico" psihe, imam pa na tem področju malo morje osebnih izkušenj. Ta serija člankov bo odkrivala moj pogled na stvari, vključevala bo predvsem moje lastne izpovedi in ne bo "naredi-to-in-boš-ozdravljen" tip pisarije. Vabim vse bralke in bralce, da mi pošljete svoje zgodbe, svoje izkušnje, feedback na teme, ki jih bom odpirala. Naj bo Provincialkin blog in skupnost varen in strpen prostor za razpravljanje o vse prevečkrat spregledanem mentalnem zdravju :) Pa začnimo!
Za vse tiste, ki me bolje poznate, naslednji stavki ne bodo nič novega, pa vseeno: v srednji šoli so mi diagnosticirali anksiozno-depresivno motnjo s pridruženo obsesivno-kompulzivno motnjo. Gre za miks med seboj prepletenih duševnih bolezni oziroma stanj. Kot pove že vrstni red v zapisu diagnoze, pri meni prevladuje anksioznost (natančneje generalizirana anksiozna motnja/ang. GAD in socialna anksioznost/ang. SAD), ki je sčasoma prerasla v depresijo. Ta kombinacija je precej pogosta, kar je tudi logično. Če zelo poenostavim - nekdo, ki ga ogromno stvari skrbi, se obremenjuje in mu to otežuje življenje, je težko dobre volje. Vsi problemi, s katerimi se njegovi možgani ukvarjajo, ga potopijo v žalost, ki ne izgine, v depresijo. Lahko pa je postopek tudi obraten - depresija vodi v anksioznost. Poleg Ankse in Depre, kot ju ljubkovalno imenujem (več o tem kasneje), se bojujem z že omenjenim OCD-jem, ki se pri meni večinoma kaže v obsesivnih mislih, ki se mi usidrajo v um in ne popustijo, tudi če ne stojijo na razumnih temeljih. Podrobneje bom o svojem boju pisala v drugem članku, danes bi raje opozorila na par zgrešenih predstav in izjav, s katerimi se ljudje, ki jim diagnosticirajo duševno bolezen, dnevno srečujejo.
"VSE JE V GLAVI." Če bi vsakič, ko mi je nekdo (dobro)namerno navrgel to frazo, dobila 10 centov, bi šla lahko na spodobno večerjo z več hodi. Obstajata sicer vsaj dva pomena zgornje fraze, z enim se strinjam, z drugim absolutno ne.
Prvi namiguje na to, da duševna bolezen ni prava bolezen, da človek pretirava, si izmišljuje, se samopomiluje in enostavno ni dovolj močan, da bi stvari v svoji glavi uredil. "Potrudi se, ne smili se sam sebi, vzemi se v roke, pa bo vse ok." Tak pogled ne bi mogel biti dlje od resnice. Oguljen primer, pa še vedno drži vodo: človek, ki ima pljučnega raka, ima "vse v pljučih", pa zoper to ne more kaj dosti postoriti. Ne more si odpreti prsnega koša in nekoliko popraviti bronhijev. Zakaj bi bilo potem smiselno misliti, da si kemično neravnovesje, ki povzroča duševne nepravilnosti, lahko popravimo tako, da si rečemo "daj no, nehaš bit' živčen pa je"?! Človek, ki se bori s svojo psiho, ni šibkejši, ni slabši, ni nenormalen, bolan je točno tako kot je bolan nekdo, ki ima raka, cirozo jeter, zlom kosti itd.
Z drugim pa se zelo strinjam. Kot pri zdravljenju vseh drugih bolezni lahko tudi na potek "zdravljenja" duševnih ogromno doprinese pozitivna naravnanost in stalni trud posameznika. Zdravljenje sem dala v narekovaje, ker se določenih duševnih motenj človek nikoli povsem ne znebi. Življenje nas sooča z vzponi in padci, in ti vplivajo na duševno stanje posameznika. Nekdo, ki misli, da se je popolnoma rešil depresije, morda že čez nekaj mesecev zaradi okoliščin pade v podobno stanje, iz katerega se je "rešil". Da se vrnem k bistvu: za spoprijemanje z duševno boleznijo ni magične tabletke - antidepresivi, antipsihotiki in kar je še podobnih kemičnih priprav stanje le lajšajo, še vedno pa je največ na človeku samem. Če se ne prehranjuješ zdravo, se ne gibaš, ne ohranjaš stikov s tistimi, ki ti želijo najboljše, ne spiš dovolj in dovolj dobro, ti nobena kemija ne bo pomagala. Tako da ja, veliko je v glavi, ne pa vse. Vir problemov je še vedno kemija, katere pa, kot sem ravnokar omenila, ne moremo čisto nadzorovati.
2. "VEM, DA MORAŠ GOVORITI O TEM, A ZAME JE TO PREVEČ."
Sploh v našem slovenskem prostoru je pogovor o duševnosti še vedno pogosto obravnavan kot utrujajoč, kot tabu, kot nekaj, s čimer bi se moral človek spopadati sam. Razumem, da ima vsak svoje meje, da je kdaj res vsega preveč in da je potrebno gledati tudi na svoje zdravje, na svoje počutje, ampak ne za ceno globokih odnosov. "Self care" in "self love" sta super, dokler ne prerasteta v egoizem, v nesposobnost empatije. V preteklosti sem bila velikokrat dobesedno odrezana, zapuščena zaradi svoje diagnoze. Osebe, ki bi mi morale stati ob strani, so čez noč spremenile svoje mnenje in to opravičevale s tem, da "se z bolno osebo ne da živeti", celo, da bi jim bilo lažje ob "zdravi in normalni" osebi. Take izjave so manipulativne in več odkrijejo o človeku, ki jih je izrekel, kot o tisti, kateri so namenjene. Res je - z duševno boleznijo ni enostavno živeti, ni lahko gledati trpljenje drugega, ni lahko ostati močan, ko tvoj partner/prijatelj/družinski član ni, ampak se da. S komunikacijo in vzajemnim trudom se vse da. Najlažje se je izgovoriti in oditi.
3. "KAKO SI LAHKO DEPRESIVEN, ČE SE TI NIČ HUDEGA NI ZGODILO?!"
Duševna bolezen ne izbira svojih žrtev. Doleti lahko čisto vsakega med nami (če pogledate statistiko, so številke grozljive), je pa res, da imajo nekateri več predispozicij za razvoj kot drugi. Na to, ali bo nekdo zbolel, vplivajo geni, vzgoja, okolje, tragične izkušnje, ki prerastejo v travme, fizično stanje in toliko drugih reči. Zase lahko rečem, da nisem doživela prav ničesar tako tragičnega, da bi s tem v celoti pojasnila svojo diagnozo, pa sem še vedno obravnavana kot anksiozna in depresivna z blažjim OCD. Zakaj? Imam krasno gensko predispozicijo (ne vem, kdo v družini ni bil na antidepresivih, če se lahko malo pošalim); odraščala sem z osebo, ki se je borila s kar hudo depresijo, kar je gotovo tudi delno pripomoglo k temu, da so se podobni vzorci pokazali pri meni; ujeta sem bila v manipulativnem odnosu s partnerjem, ki me je duševno zlorabljal in tako dalje. Kar želim povedati je, da so okoliščine pri vsakem človeku drugačne in edinstvene. Nekaj, kar zamaja nekoga, morda ne pusti niti sledi na drugem, zato nimamo nobene pravice soditi drugega in dvomiti o njegovih motivih ali resničnosti bolezni. Pometimo pred svojim pragom, sosedovega pa pustimo njemu.
Zagotovo sem kakšen mit, kakšno razširjeno zgrešeno mišljenje pozabila omeniti, a za prvi članek bo napisano dovolj. Oglasi se mi s feedback-om kar prek bloga ali pa na zasebno sporočilo na Instagramu, kjer tudi najhitreje odgovorim :) Drži se pa ne pozabi na svoje mentalno zdravje! ~ tvoja Anksa&Depra