Zjutraj mi je uspela ena čisto majčkena zmaga. Budilko (tokrat z boljšim zvonjenjem, hvala, M.) sem prejšnji večer nastavila na sedmo in takrat tudi res odprla oči. Ampak to ni zmaga, o kateri govorim. Bila sem namreč prepričana, da bom "zavozila" celotno dopoldne. Zakaj ob tako dobrem štartu? Ležala sem na postelji in se borila kot Hamlet - "biti ali ne biti". Vedela sem, da me čaka jutranja telovadba, zajtrk, delo na daljavo, vendar se mi je misel na to, da bi morala zapustiti toplino odeje, upirala. Kljub vsemu sem se prisilila in vstala. In nikakor nisem edina, ki se že navsezgodaj bori sama s sabo. Zato, dragi bralci, nekaj namigov, ki mi (ponavadi, vsi imamo slabe dneve, ko nobena fora ne vžge) pomagajo, da se spravim k delu.
* tale je bolj za žensko publiko *: Težko trdim za vse dame tam zunaj, ampak osebno me mine volja do nanašanja običajne količine ličil in podobnih preparatov, ki zamaskirajo mojo sicer rdečkasto polt, če vem, da bo višek moje socialne interakcije Zoom videokonferenca za predmet multimedijske produkcije. A ni potrata makeup-a? Na kar na začetku karantene nisem pomislila pa je, da ti običajen, urejen, naličen (kakorkoli že je komu v navadi) izgled da prepotreben zagon. Ko si enkrat "ready", "fensi šmensi" in kar je še teh pridevnikov, si enostavno ne dovoliš kobacanja nazaj pod rjuhe. Vseeno pa ne pravim, da se je v tem primeru treba urediti, kot da greš na gala večerjo. Ne, "kao natural" videz čisto ustreza, pa še koža si odpočije (btw če niste gledali Caric Gojka Ajkule s svojim "kao natural ootd-jem", predlagam).
Povezano, a tudi za moške. Moji možgani močno razlikujejo med "work mode" in "freestyle" varianto funkcioniranja. Če je prvi, potem je vse "work-related" - od glave do pet. Torej ja ... zares se pred delom, čeprav za pisalno mizo, preoblečem v tiste obupne ozke kavbojke, s katerimi bi se drugače mučila v javnosti, ker mi dajo občutek, da sem res na delu/v šoli. Ko je čas za "freestyle", skočim v ohlapno trenirko Bridget Jones.
Mogoče je za tole potrebno malo sadizma, boste presodili sami. Od nekdaj uživam v prečrtavanju, kljukanju in podobnih za list papirja uničujočih tehnikah, zato me seznami že res dolgo spremljajo. Upam si trditi, da je pol moje tinte v osnovni šoli šlo samo za krace, s katerimi sem označila, da sem nekaj dokončala. In res pomaga! Preden se lotiš, recimo reševanja učnih listov, si na list papirja razdeli nalogo na manjše kose. Kot pri tisti mamini čokoladni torti, za katero veš, da jo boš vso pojedel, ampak ker si uglajen, hodiš z vilico napadat kos za kosom. Enako je tu. Najprej rešiš prvi dve nalogi, naslednji dan drugi dne. Tako ogromen zalogaj kar naenkrat ni več tako ogromen.
Naslednjega predloga ne morem dovolj poudariti. Odkar pomnim so mi ga izkušeni odrasli vbijali v glavo, zdaj počasi (poudarek na počasi haha) pričenjam razumeti. Ko ti enkrat vse steče, čas kar leti, seznam opravil se krči, smo pogosto v skušnjavi, da bi stisnili še tistih par atomov moči in zadevo dokončali. Ampak! Pretiravanje v nobeno smer ni dobro - sprehod priskrbi našim možganom nekaj svežega kisika, nam da elan, da dokončamo še tisto ciljno ravnino.
Verjetno je še veliko drugih predlogov, ki učinkujejo (npr. razdeli sobo na delovni in ležerni del in tako dalje), ampak o tem kdaj drugič. Če imate kakšno dodatno idejo, mi kar napišite! Zdaj moram pa tudi jaz nehati "zabušavati", znanje za maturo (? - še vedno blazno optimistična) se mi ne bo samo vlilo v glavo.
Comments